Tiskane izdaje
New York kot velika svetovna metropola je za občasnega obiskovalca vsaj na prvi pogled neusahljiv vir umetniške in kulturne ponudbe. Prelet razstav v največjih in ikoničnih institucijah sodobne ter moderne umetnosti kaže zanimivo sliko tega, kar je pomembno v očeh enega od umetniških središč.
Turistično najbolj oblegani ustanovi, Muzej moderne umetnosti (MoMA) in Guggenheim, sta poleti in v zgodnji jeseni stavili na preverjena imena modernizma. MoMA tako na primer ponuja Kolaže (Cut-outs) francoskega slikarja Henrija Matissa, fauvista, enega tistih, ki so v začetku 20. stoletja soustvarjali velike spremembe v umetnosti.
Tokrat so se kustosi legendarne institucije usmerili v njegovo pozno obdobje: v štirideseta in petdeseta leta 20. stoletja, ko je oblikoval kolaže. Z izborom raznolikih del, od takšnih, ki bi jih prej uvrstili k ornamentalistiki, do čistih abstrakcij, poskušajo na novo premisliti to obdobje slikarskega velikana.
Podobno na uveljavljenost enega velikih kreatorjev modernizma računa galerija Guggenheim. Tokrat ponuja zgodnje, figuralno obdobje ruskega slikarja Vasilija Kandinskega, ki ga sicer poznamo po uveljavitvi abstrakcije v začetku prejšnjega stoletja.
Razstava Pod istim soncem, s katero Guggenheim predstavlja imena umetnosti v Latinski Ameriki, nekoliko izstopa iz tega preverjenega repertoarja velikih institucij. Na njej je poskušal kustos Pablo León de la Barra najti umetnike tega ogromnega geografskega območja, ki so se v zadnjih desetletjih odzivali na avtoritarne vlade, ekonomske krize in državne udare ter v svojih delih naslavljajo tristo let kolonializma na tem območju in njegovo soočenje z modernostjo.
Umetniki različnih generacij so torej zbrani kot reprezentanti v svetovnem merilu dokaj spregledanega umetniškega področja. Vprašanje, ki se poraja ob razstavi – izbor umetnikov in njihovih del namreč nujno deluje arbitrarno –, je seveda predvsem, koliko gre pri njej za premišljeno naslavljanje Latinskoameričanov, ki predstavljajo znaten delež newyorške populacije.
Koons se valja po mestu
Morda ne čudi, da zelo odmeva tudi razstava Jeffa Koonsa v muzeju ameriške umetnosti Whitney. Njene sledi so prisotne povsod po mestu (denimo v trgovini H&M na 5. aveniji z Balloon Dogs in napisom »Moda ljubi umetnost: Jeff Koons« ter z njegovo cvetlično skulpturo Split Rocker v Rockefeller Centru).
Gre za avtorja, ki ga pogojno umeščajo med postmoderniste, predvsem zato, ker pretaplja motive popularne kulture ali banalne vsakdanje objekte po zgledu konceptualizma Marcela Duchampa v nove umetniške ikone. V teh bizarnih skulpturah kritiki prepoznavajo ironijo, implicitno kritiko sodobnega potrošništva in množične zabavne kulture.
Dejstvo, da si je s to dozdevno kritično držo skoraj šestdesetletni Koons prislužil status enega najbolj premožnih umetnikov današnjega časa (njegov Balloon Dog so na primer na dražbi prodali za 58 milijonov dolarjev), se pretežno dobronamernim kritikom očitno ne zdi vredno premisleka.
Ena od izjem je kritik The New York Review of Books, ki ga zmotijo prav hvale, osnovane na psevdoargumentu, da se s tem nadvse uspešnim avtorjem, ki že sam proizvaja refleksijo lastnega početja, pravzaprav ne da kritiško spopasti.
A kult Jeffa Koonsa, o katerem dozdevno ne moremo povedati nič pametnega, saj naj bi njegov uspeh govoril sam zase, je le eden od simptomov konzumiranja sodobne umetnosti v veliki svetovni metropoli. Očitno je, da za predstavljanjem znamenitih artefaktov in umetnikov kot svojevrstnih blagovnih znamk tiči slabo prikrita želja po velikih dobičkih. V tem ne bi bilo veliko spornega, če ne bi te institucije zavijale svoje usmeritve na preverjena in donosna imena v dozdevno kritiko sodobnosti in politični angažma.
Arabce imamo radi
Razstava Here and Elsewhere (Tu in drugod) v New Museumu – instituciji, ki se predstavlja kot edini muzej sodobne umetnosti na Manhattnu – vsaj na prvi pogled prinaša nasproten pristop k oblikovanju umetniškega programa. Njegov kustos Massimiliano Gioni z bogatimi izkušnjami kuriranja svetovnih referenčnih bienalov in evropskih institucij sodobne umetnosti je namreč pod tem naslovom zbral 47 sodobnih umetnikov iz arabskega sveta.
Razstava se razteza v več nadstropjih, v katerih se umetniki z različnimi izkušnjami tako imenovanega Srednjega vzhoda, kot Američani imenujejo razvejen arabski svet, odzivajo na položaj v svojih deželah in državah. Na razstavi so teme imigracije, moči, bogastva, vojne, religijske opresije pa tudi izraelsko-palestinskih odnosov prikazane v različnih medijih.
Video umetnika Hiwe K predstavlja njega samega, vpletenega v protivladne proteste v severnem Iraku. V posnetkih Lamie Joreige Objekti vojne spremljamo serijo pogovorov s preživelimi v več desetletij trajajoči krizi v Libanonu. Bouchra Khalili tematizira problem imigrantov iz Afrike v Evropo: množico ljudi, ki odhajajo v »novi svet« po boljše življenje, prikaže s posnetki rok, ki na zemljevidu označujejo svojo pot na svobodo. Umetniški kolektiv GCC se je z ironičnim posnemanjem cenenega okusa pregrešno bogatih v Abu Dabiju kritično odzval na to premožno elito v Perzijskem zalivu.
Eden od projektov, ki dosega vsesplošno kritiško odobravanje, je Qualandia Wafe Houranija. Napravil je maketo utopičnega mesta na prostoru trenutnega palestinskega begunskega taborišča. Umetnik s fantazmo urejenega, mirnega urbanega središča seveda naslavlja povsem drugačno aktualno stanje na meji med Jeruzalemom in Ramalo.
Kritik New York Timesa v tej razstavi vidi, kako New York presega lastno provincialno mentaliteto. Razstava, ki so jo odprli julija, torej v času izraelskega bombardiranja Gaze, je za newyorške razmere verjetno res precej pogumna.
Toda ob ogledu razstave najprej zmoti spretna povezava med raznorodnimi situacijami in kulturnimi konteksti arabskega sveta; avtoritarnost in odsotnost osnovnih človekovih pravic v Saudski Arabiji se, denimo, ne more primerjati s kaosom v Libanonu, kjer pa je odnos do žensk bolj odprt kot kje drugje; prav tako so problemi današnjega Maroka drugačni od palestinskih na Zahodnem bregu.
Na Here and Elsewhere, ki si sposoja ime od propalestinskega filma Jean-Luca Godarda iz leta 1976, težko spregledamo tudi pokroviteljsko zanimanje za marginaliziran, tlačen del sveta. Kritik New York Timesa vidi razstavo kot način, kako navaden Newyorčan postane državljan sveta. A v tej formuli nemara tiči največji problem razstave.
Newyorška poletno-jesenska galerijska bera morda fascinira prav zaradi petičnega pogona, ki omogoča preverjeno in predvidljivo razstavno politiko v mestu, a obenem prebivalca veliko manjše države z veliko manjšim kapitalskim pogonom umetnosti nekoliko pomiri – tudi velike metropole so gojišča provincialne mentalitete.
