Tiskane izdaje
Boštjan Botas Kenda, dekan Akademije za likovno umetnost in oblikovanje (ALUO), sicer pa tudi pedagog, načrtovalec vizualnih sporočil in organizator strokovnih delavnic in razstav, je diplomiral iz založniške grafike na Evropskem inštitutu za oblikovanje v Milanu, nato je deloval kot samostojni grafični oblikovalec do redne zaposlitve na Univerzi v Ljubljani.
Kakšno moč imajo danes dekani? Je v teh časih bolje, da imajo visoke menedžerske sposobnosti ali da so strokovnjaki vsaj na enem od področij, ki so obravnavana na šoli?
Dekani so nekakšni glasniki fakultete, ki imajo s svoje pozicije najboljši vpogled v zgradbo okolja, v katerem je fakulteta. Ravno to izkušnjo morajo nenehno postavljati kot podlago za delovanje in vodenje. Vodenje, ki zajema takšno preverjanje okolja in informacij, je mogoče kar najbolj izkoristiti za izpeljavo omenjenih razvojnih ambicij. Ne glede na čas, v katerem smo, je pomembno, da vodstvo ni zgolj upravna oziroma menedžerska funkcija, ampak da so v ospredju tudi strokovne prioritete, ki so zelo svojevrstne.
Na izobraževalnem področju imajo obstoječe (državne) ustanove precejšnjo konkurenco, še posebej na vizualnem področju. Kako jo občutite?
To je treba razumeti kot dobro, kot afirmacijo strok, v katerih delujemo, kot potrebo po teh strokah. Zdrava konkurenca seveda pomeni napredovanje in določeno dinamiko razvoja za vse vpletene. To je generična definicija. Za njo se skriva dejstvo, da se v takšnem okolju resnično pojavijo tendence, vzgibi, ki med konkurenti pripeljejo do dogovorov. Stroke namreč niso tako splošne – dokler obstaja interes, lahko vsakdo najde svojo specifiko, v kateri je boljši od drugih.
Če je interes, je torej tudi konsenz, in ne samo na nacionalni ravni. V ta okvir sodi, na primer, tudi Gradec kot močno središče kulturne in kreativne industrije, z vplivnimi oblikovalskimi strokami. Ali pa zagrebška umetniška akademija, kjer so že uvedli tretjo stopnjo visokošolskega izobraževanja v umetnosti, česar Slovenija še nima.
Ali za vpis na ALUO obstaja tolikšen interes kot nekdaj?
Že iz prejšnjega odgovora je jasno, da je zanimanja veliko. Interes za študij se kaže tudi zunaj slovenskih meja, predvsem na področju nekdanje države. Temu se nikakor ne upiramo, saj nam prinaša večji prostor in s tem več možnosti za kakovostne študente in vpliv. Institucija sprejemnih izpitov je še vedno zanesljivo sito, kako konfigurirati nabor bodočih študentov. Po drugi strani ostaja odprtih še veliko možnosti za povezovanje z osnovnimi in srednjimi šolami, s čimer bi poskrbeli za večjo afirmacijo vizualne kulture in prostorsko jasnost že v zgodnejšem izobraževanju – to torej ne bi smela biti samo naloga družinske vzgoje, ampak tudi javnega šolstva.
Sodeč po študentih v večini primerov žal ni tako. To je lahko apel in spodbuda naši družbi, saj brez razumevanja okolja, v katerem bivamo, tudi z vizualnega vidika ne bomo imeli dovolj orodij za vrednotenje kakovostnih parametrov za razvoj družbe. Akademija je začela privabljati tudi dijake, ki niso vnaprej profilirani, torej ne izhajajo iz umetniških gimnazij, kar daje dodatno dimenzijo, večjo širino, tako posamezniku, ki s tem lažje absorbira potrebna znanja, kot stroki v celoti. Pri dvostopenjskem študiju je dobro vidno, da so meje poklica dosti bolj ohlapne, kot so videti na prvi pogled. Tako tudi na drugo stopnjo prihajajo študenti s področij družboslovja in humanistike, kar je dobro, in to je treba izkoristiti, obrniti v prid razvoja, študijskih sprememb, strokovne širine.
Katere smeri so najbolj zanimive za študente?
Ker je pri nas študij specifičen, težko govorimo o veliko študentih na katerikoli smeri. Izbira se pri nas porazdeli na devet študijev, med katerimi so v ospredju oblikovalski poklici (fotografija, vizualne komunikacije, industrijsko oblikovanje). Od nedavnega sledimo tudi vzponu zanimanja na naši obnovljeni smeri Video in novi mediji. Reflekcija interesa teh dveh področij nas postavlja v gospodarski kontekst, v kontekst potreb sodobne družbe. Tudi za študij slikarstva je stalno visoko zanimanje.
Določene naše smeri pa imajo tako specifične modele dela (kiparstvo, restavratorstvo in unikatno oblikovanje), da je zanimanje res manjše. Pri naših smereh je treba poudariti še eno pomembno stvar – prav vse se povezujejo s strokami drugih članic univerze. Biti del pluralne univerze, kot je ljubljanska, je prednost. Študiji so na splošno vedno bolj multidisciplinarni, kar zahtevata tudi praksa in trg.
Ste povezani s sorodnimi evropskimi akademijami?
Da. Internacionalizacija je v vseh pogledih ena od pomembnejših poti v prihodnost. V ta segment sicer do zdaj še ni bilo veliko vloženega, tendenca pa se krepi in je vedno bolj nujna. Kajti na univerzah nas povezujejo stroke, ne meddržavni dogovori ali politične ambicije. Stroke presegajo državne meje. To priložnost moramo samo znati pravilno izkoristiti, kar bo po eni strani dobro za razvoj strok znotraj države, hkrati pa bo ponudilo dovolj močne vzvode za razblinjanje lokalnih omejitev.
Že zdaj lepo sodelujemo z okoliškimi institucijami, vzpostavljamo močna razmerja s tujimi ustanovami podobnih strok, s tem pa se dopolnjujemo in pridobivamo vrednost na trgu. Seveda predvsem s programi, kakršen je Erasmus, v katerem smo po sorazmernem številu vključevanja študentov pri vrhu med članicami Univerze. Trenutno nekaj naših podiplomskih študentov študira celo na ameriškem Yalu, Kraljevem kolidžu (Royal College of Art) v Londonu, na univerzi Aalto v Helsinkih jih je nekaj in v drugih prestižnih institucijah.
