Tiskane izdaje
»To je odprtje,« je ironično dejala mlada ženska, ko sem jo vprašala, kaj se dogaja pred Muzejem sodobne umetnosti (MSU) v Novem Beogradu, kjer se je pred dnevi zbralo več sto ljudi. Poslopje je bilo v popolni temi. Nobena vrata se niso odprla.
MSU je zaprt že dolgih osem let. Kljub obljubam ministra za kulturo Ivana Tasovca, da bo obnova končana in bodo muzej odprli točno 20. oktobra, na 50. rojstni dan tega poslopja, so bila velika steklena vrata zabarikadirana.
Čeprav je ob poti, ki vodi do vhoda v muzej, stal kordon policistov, kot da bi to bila kakšna pomembna nogometna tekma, so Beograjčani prodirali skozi noč in s tem vladi dali vedeti, da zahtevajo svoj muzej. Da ne bodo privolili v vulgarno ignoriranje kulture v mestu, ki kljub nenehnemu krčenju finančnih sredstev, namenjenih temu sektorju, še vedno utripa z ustvarjalno energijo, ki je preprosto ni mogoče pojasniti.
Spomenik nezainteresiranosti
Večerni prizor na levem bregu Save je spominjal na svojevrstno družbeno prireditev z jasnim sporočilom. »Nočemo, da bi postalo normalno, da muzeji v Srbiji ne delujejo, ne bomo dovolili, da bi ta muzej postal spomenik naše nezainteresiranosti, preračunljivosti in strahu!« so vzklikali vodje združenja Neodvisna kulturna scena, ki so organizirali protestno zborovanje.
»Bojujte se za kulturo, za več umetnosti, za muzeje, bojujte se z vsemi državljanskimi sredstvi, bojujte se s svojo glasnostjo in svojimi deli,« je pozivala ljudi umetnostna zgodovinarka Irina Subotić.
»Čigav muzej? Naš muzej!« se je odzivala množica ljudi iz teme, ki je ob sedmih zvečer ustvarjala vzdušje zimske noči.
Ivan Tasovac je lani obljubil, da bodo MSU znova odprli ob jubileju te institucije. Ko se je začelo v javnosti čedalje glasneje govoriti, da se to po vsej verjetnosti ne bo zgodilo, je minister s pričesko, ki si jo z želejem oblikuje v nekakšnega ježa, obljubil, da se bo, če obljuba ne bo izpolnjena, počesal. Zdaj je prevzel nase vso odgovornost za zamudo, to pa opravičil z željo, da bi za obnovo pridobili najboljše izvajalce. Hkrati je zaprosil Beograjčane, naj potrpijo do pomladi. Njegova pričeska v obliki ježa je ostala nedotaknjena. Muzej je ostal zaprt.
Kulturo trgu?
Beograd se je tako znašel pred vprašanjem, ali bi bilo bolje kulturne institucije prepustiti trgu in s tem tvegati, da jih ta popači, pohabi ali vulgarizira, ali še naprej pustiti, da se z njimi ukvarja država, ki jih umešča točno tja, kjer je na seznamu prioritet tudi kultura nasploh – torej nekje čisto na koncu.
Odkar so ga leta 1965, na dan osvoboditve Beograda, odprli, je bil MSU eden najlepših in najbogatejših muzejev ne le v nekdanji Jugoslaviji, temveč tudi na širšem območju. Poslopje sta projektirala Ivan Antić in Ivanka Raspopović in bilo je očitno, da je hotel Beograd že takrat izzvati obstoječe norme socrealizma in provocirati ustaljene standarde komunistične estetike, saj je bila sama arhitektura muzeja za tiste čase futuristična, pri čemer se je ne le pogumno kosala s kalemegdansko trdnjavo na drugem bregu Save, temveč je jasno napovedovala tudi vsebino, s katero bodo napolnili na novo zgrajeni muzej.
V tistih časih, ki jih tudi v Srbiji mnogi razglašajo za »obdobje ideološke teme«, so prvemu ravnatelju MSU Miodragu B. Protiću ukazali, naj potuje po svetu in si nabira izkušnje o postavitvah najbolj slavnih muzejev. Tako je nekaj časa preživel tudi v New Yorku, kjer se je spoprijateljil z ustanoviteljem Muzeja sodobne umetnosti (MoMA) Alfredom Barrom, ki mu je, kot je pozneje pripovedoval, svetoval, naj najboljša dela določenega obdobja uredi v poetično stilske nize, te pa v kronološke tokove, ter tako predstavi razvoj umetnosti 20. stoletja.
Bogata zbirka
V času, ko je bil MSU ustanovljen, je bilo v njegovi zbirki 3500 del. Med okoli 900 umetniškimi deli iz predvojnega obdobja so bila številna remake dela Nadežde Petrović, Save Šumanovića, Milene Pavlović Barili, Toneta Kralja, Vase Pomorišca, Marka Čelebonovića in še okoli 130 drugih umetnikov.
Nič manj dragocena ni zbirka umetniških del, ustvarjenih po letu 1945. To so dela umetnikov, kot so Petar Lubarda, Dado Đurić, Vladimir Veličković, Edo Murtić, Julije Knifer, Bojan Bem in številni drugi. Izredno bogata je tudi kiparska zbirka, v kateri so zbrana dela Ivana Meštrovića, Tome Rosandića, Antuna Augustinčića, Frana Kršinića, Ota Loga, Vojina Bakića in še nekaterih drugih umetnikov.
Ker je MSU kaj hitro postal ena najuglednejših ustanov vizualne kulture, se je njegova moč kazala tudi v tem, da je imel vrhunske strokovnjake, ki niso le zbirali del že uveljavljenih umetnikov, temveč so znali prepoznati tudi vse, ki bodo šele postali pomembni nosilci smeri in trendov sodobne likovne ustvarjalnosti.
Ko so leta 2007 zaprli MSU zaradi rekonstrukcije, obnove in razširitve, so njegovo zbirko, ki se je do takrat povečala na več kot 8000 umetniških del, shranili, kot pravijo strokovnjaki z ministrstva za kulturo, »na skrivna mesta«. Ve se, da je del slik v podzemnih trezorjih Narodne banke, občasno pa se posamezna dela pojavijo na razstavah v izposojenih prostorih srbskih muzejev, ki še delujejo.
Za obnovo MSU je potrebno sedem milijonov evrov, ki so jih menda že odobrili, čeprav je vse skupaj potekalo ob političnih igrah, odstavljanjih in imenovanjih začasnih ravnateljev. Beograjčanom, ki sumijo, da sedanja vlada nima kakšnega posebnega odnosa do sodobne umetnosti, saj opira svojo nacionalistično politiko na tradicijo in nenehno vračanje v preteklost, ob tem ponujajo grozljiv protiargument: s kakšno pravico se pritožuje sodobna umetnost, ko pa je zaprt tudi Narodni muzej na Trgu republike, v katerem je zbranih 400.000 del, katerih vrednost je zagotovo veliko večja od zbirke v lasti MSU.
Pomanjkanje politične volje
Na vprašanje, zakaj obnova dveh najpomembnejših muzejev traja tako dolgo, Beograjčani soglasno odgovarjajo, da zaradi pomanjkanja politične volje. Malce ironično je, da je v današnji Srbiji najbolj obiskan Muzej zgodovine Jugoslavije (ciniki pravijo, da zato, ker je eden redkih, ki še deluje), v okvir katerega sodi tudi Hiša cvetja s Titovim grobom. Ko so se v MSU lani odločili, da bodo vzeli iz depoja sto del iz svoje zbirke in jih pokazali javnosti, jim je posodil prostor prav Muzej zgodovine Jugoslavije, kot da bi hoteli spomniti ljudi, da je bilo v času tiste Jugoslavije, od katere se želi sedanja (menda demokratična) oblast čim bolj odmakniti, za kulturo namenjenih neprimerno več sredstev kot zdaj.
»Prinesite budilke!« so pozivali organizatorji protesta, ki je v torek potekal ob (ne)odprtju MSU. Več generacij je bilo prikrajšanih, ker niso imele priložnosti videti bogate zbirke tega muzeja. Čas je, da se srbska kultura znova prebudi, so sporočali ljudje, zbrani v temi. »Brez muzeja sodobne umetnosti nismo v sedanjosti,« ponavljajo kustosi in trdijo, da že imajo pripravljeno stalno postavitev za trenutek, ko bodo vrata njihovega muzeja znova odprta za obiskovalce.
