Tiskane izdaje
Michelangelo Merisi da Caravaggio, eden tistih umetnikov v zgodovini evropskega slikarstva, ki so s svojimi inovacijami najtemeljiteje vplivali tako na sodobnike kot umetnost kasnejših obdodbij, je svoj vzdevek prejel po kraju Caravaggio blizu Bergama, od koder je bila njegova družina in kjer je preživel tudi del otroštva.
A je bil po rojstvu Milančan. V lombardski prestolnici se je rodil 28. septembra leta 1571, od koder se je njegova družina leta 1576 umaknila v Caravaggio zaradi nevarnosti kuge, v Kraljevi palači v Milanu pa so njegov rojstni datum tokrat izkoristili za odprtje razstave Znotraj Caravaggia, ki prinaša 20 njegovih del iz italijanskih in svetovnih zbirk ter, vzporedno, več strokovnih novosti, s katerimi so dopolnili predvsem umetnikovo biografijo.
Rim, epicenter umetniških talentov
Na podlagi dokumentov iz državnih arhivov v Rimu in Sieni so ugotovili, da je učenje pri milanskem slikarju Simoneju Peterzanu končal leta 1588, iz njegovih let v Rimu, ki je v tem času postal epicenter dogajanj na področju likovne umetnosti, pa so odkrili še zapise iz leta 1596.
Papeška prestolnica je na prehodu iz 16. v 17. stoletje pritegnila največje sodobne talente: ob Carravaggiu še člane slikarske družine Carracci, Petra Paula Rubensa in mnoge druge, tudi revolucionarne arhitekte in kiparje, ki so najizraziteje sooblikovali rojstvo nove umetnosti baroka ter njegovih slikovitih in razkošnih oblik, novega naturalizma, živahnega kolorita, dramatičnega chiaroscura in neposrednega naslavljanja gledalčevih emocij, ki so zasedle tisti izpostavljeni položaj, na katerem je dotlej kraljeval klasični intelektualizem.
Rim je premogel tako finančna sredstva kot sistem pokroviteljstva nad umetniki, oboje pa je odločilno pripomoglo k vzpostavitvi baročnega izraza tako na področju sakralnih kot profanih naročil. Njegovi prvi protagonisti so k temu izrazu dodali vsak svoje stilne elemente. Carravaggio izreden občutek za naturalizem in svoj znameniti chiariscuro, to je dramatično igro kontrastov med svetlobo in senco, ki jo je razvil do skrajnih možnosti in s katero je vplival na tako rekoč celotno evropsko slikarstvo 17. stoletja.
Glavi svetnikov po pet kovancev
Iz vmesnih let med časom formiranja in odhodom v Rim je znana le ena njegova omemba v arhivskih virih, in sicer v nekem notarskem zapisu v Milanu iz leta 1592, iz njegovega zgodnjega življenja v Rimu pa so v doslej neobjavljenem dnevniku Gaspareja Celie odkrili, da je deloval v delavnici slikarja Lorenza Siciliana, kjer je dnevno naslikal po par svetniških glav in bil za to plačan – po glavi – pet baioccov, kot so se v papeški državi imenovali tedaj aktualni kovanci. Mladi slikar je tolkel revščino, kar se je spremenilo, ko ga je podprl kardinal Francesco Maria Del Monte, eden pomembnih mecenov v tedanjem Rimu.
Iz tega zgodnjega časa, povezanega z Del Montejem, je na razstavi mogoče občudovati, denimo, Dečka, ki ga je ugriznil kuščar iz let 1594−1596, in sicer različico iz firenške Fundacije Longhi, sicer pa razstava ponuja še dve različici Janeza Krstnika iz leta 1604 iz Nelson-Atkinsovega umetnostnega muzeja v Kansasu in Galerije Corsini v Rimu, Bičanje Jezusa iz leta 1607 iz Muzeja Capodimonte v Neaplju, Sv. Hieronima iz let 1605−1606 iz Muzeja Montserrat v Barceloni ali Žrtvovanje Izaka iz leta 1603 iz Uffizev v Firencah, če navedemo le del mojstrovin v izboru razstave.
Ob teh so prvič na ogled tudi radiografski posnetki, ki so med drugim ovrgli miz, da slikar ni uporabljal pripravljalnih risb, spremembe v njegovi slikarski tehniki, ki so se zgodile, in tudi značilne pentimente. Omenjena podoba Janeza Krstnika iz Galerije Corsini je, denimo, razkrila, da je slikar svetniku sprva dodal jagnje, a kasneje presodil, da ta značilni ikonografski element ni potreben, in ga je izločil iz kompozicije.
