Tiskane izdaje
V kleti v starem mestnem jedru Celja se Čepin niti tokrat ni izneveril svoji maniri vzbujanja nelagodja skozi umetniško refleksijo današnjega časa, družbe ter položaja umetnosti in umetnikov samih v njej. Ni torej brezbrižen opazovalec sveta, nasprotno, je njegov kritik in napovedovalec prihodnosti.
Umetnostna zgodovinarka Nina Jeza o razstavi Pokrajina in spomin in o človeških lutkah v naravni velikosti, razstavljenih v kleti, ki jih razjeda in prekriva plesen, torej glive, pravi: »Fungiranje Mateja Čepina je svojevrsten poskus združevanja freudovskega Erosa in Tanatosa, ki je vnaprej obsojen na nemilostno kroženje v idiosinkratičnem diskurzu slehernega subjekta. Gliva je zajedavec, odvisen od medija, ki ga najeda. Tista plesen, ki počasi, a zato vztrajno in v primernem okolju tudi v neskončnost duši individuum, ki skuša zgolj vzdrževati tisto, kar bi šele moral postati: svobodno človeško bit.«
V Galeriji Plevnik-Kronkowska gre na prvi pogled za drugo Čepinovo ustvarjalno plat. A videz vara. S svojim najnovejšim slikarskim opusom z značilno tesnobo, odtujenostjo upodobljenega in odprto interpretacijo na velikih platnih prikazuje izseke poznojesenske pokrajine v zamolklih, reliefnih barvnih nanosih, na njih pa so ujete drobne človeške figure v vsej svoji krhkosti, minljivosti. Kustos razstave Matija Plevnik pojasnjuje: »Spokojnost narave in eksistencialistična ujetost človeka sprožata v opazovalcu občutek srhljivega – Freudov 'unheimlich'. Čepin se je izoblikoval v ustvarjalca, ki s svojo introvertirano severnjaško maniro ustvarja krajine, ki so pravzaprav duhovni portreti tako posameznika kot sodobne družbe kot celote.«
