Tiskane izdaje
Avgusta lani je minilo devetdeset let od prve konstruktivistične razstave v Ljubljani (v telovadnici srednje tehniške šole) in novembra letos trideset let od smrti Avgusta Černigoja, v Trstu rojenega slovenskega umetnika. Po doslej znanih podatkih je bil Černigoj, leta 1976 je prejel tudi Prešernovo nagrado za življenjsko delo, edini slovenski umetnik, ki je bil sprejet na študij v Bauhausu v Weimarju.
Dokončna odločitev
Po besedah kustosinje iz Loškega muzeja Barbare Sterle Vurnik je prav ta šola prispevala k dokončni odločitvi Černigoja kot konstruktivista, in čeprav je fizično zapustil Bauhaus, je v njem živel dalje, do konca svojega ustvarjanja. V arhivu v Weimarju in muzeju Bauhausa v Berlinu je sogovornica našla doslej neznane dokumente. Doslej je veljalo, da je Černigoj na Bauhausu študiral en semester, dokumenti o njegovem vpisu in pismo, v katerem se zaradi težkih družinskih razmer, oziroma ker mu je zmanjkalo denarja, poslavlja od šole, pa pričajo, da je od vpisa do slovesa preteklo le nekaj dni.
Černigoj je po pridobitvi diplome za učitelja risanja v Bologni in dveletnem poučevanju na meščanski šoli v Postojni od jeseni 1922 študiral na likovni akademiji v Münchnu (Akademie der Bildenden Künste), tam je tudi izvedel za avantgardni Bauhaus. Černigoj je bil večkrat v Weimarju, in sicer ko se je prijavljal na študij oziroma je bil na tako imenovanem pripravljalnem tečaju, ki ga je zasnoval ustanovitelj šole Walter Gropius, vodil pa László Moholy-Nagy, medtem ko je imel Vasilij Kandinski v tem sklopu predavanja o barvni teoriji.
Za vpis na šolo je zaprosil 27. decembra 1923 in čez dober mesec, ko so ovrednotili več njegovih del, so mu sporočili, da je poskusno sprejet. Že 5. februarja 1924 je Černigoj šoli sporočil, da je zaradi težkih razmer 3. februarja odpotoval iz Weimarja in bo zapustil tudi Nemčijo. Na podlagi oddanih del je bil sprejet na šolo, vendar o tem, s čim je navdušil ocenjevalce, da so ga sprejeli na šolo, ni znano nič niti se ne ve, ali so se ta dela morda ohranila. Avgusta 1924 je imel konstruktivistično razstavo na šoli v Ljubljani in novembra istega leta ustanovil zasebno Šolo za arhitekturo.
Černigoju je prav weimarska izkušnja pomenila velik navdih za številne prelomne objekte, kolaže, montaže, grafike, ambiente, arhitekturne študije in druge eksperimente. Bila je tudi navdih za številna dela s področja gledališke kostumografije in scenografije, na katera se razstava v Loškem muzeju tudi najbolj osredotoča.
Umetnik, ki je vse predeloval
Ogledati si je mogoče dela iz Černigojevega najbolj plodovitega obdobja, to je zgodnjega konstruktivističnega obdobja, ko je ustvarjal scene in kostume za gledališče sv. Jakoba v Trstu, dela, ki jih je ustvaril med letoma 1921 in 1935, pa tudi dela, ki so nastala v času njegovega bivanja v Škofji Loki, ko se je udeležil Groharjeve kolonije. Kostumi, ki si jih je mogoče ogledati, so rekonstrukcija po njegovih risbah. »Del iz zgodnjega obdobja je malo, kajti Černigoj je vse predeloval, nič ni hranil oziroma ni poskrbel, da bi se ohranilo. Ti kolaži so v takem stanju, da jih že najmanjše nihanje vlage in neprimerno ravnanje še bolj poškoduje. Prav tako ni pazil, kakšno lepilo je uporabljal ... To so bile namreč ideje, skice,« je povedala kustosinja Barbara Sterle Vurnik.
Študij v Nemčiji je Černigoju omogočil drugačno gledanje na nastanek umetniškega dela. »Umetniško delo je del časa in prostora. Objektu je hotel dati neko gibanje. Umetnost je del življenja in je živa. Slika ni slika, slika postaja dejanje, pomemben je postal celoten proces nastajanja umetniškega dela. Zanimali sta ga konstrukcija in notranja logika umetniškega dela ... V konceptualnem smislu se je pri Černigoju spremenilo razumevanje umetnosti in pri tem je bil nov in napreden ...« ugotavlja kustosinja.
Černigoj je bil sicer družbeno angažiran. Ni bil umetnik, ampak je živel umetnost. In ta duh, ki ga je prinesel iz Bauhausa, je pomenil popoln preobrat v pogledu na umetnost in družbo. Černigojeve ideje so se ohranile tudi na podlagi rekonstrukcij dokumentov in fotografij. Dragan Živadinov je neposredni nadaljevalec njegovih idej in idej umetnikov, ki so sodelovali pri tržaškem konstruktivističnem ambientu leta 1927. Lok, ki se začel pred devetdesetimi leti in na kar se navezuje retroavantgarda, kaže, kako aktualne so te ideje še zdaj in kako pred časom so bile, je sklenila kustosinja Barbara Sterle Vurnik.
