Človek človeku pes: zvestoba, smrt, nasilje, obsesija

Nagrada zlata nika: Na avstrijskem festivalu Ars Electronica v Linzu so letos med hibridnimi deli nagradili opus Maje Smrekar K-9_topology.

Objavljeno
02. junij 2017 18.50
Vid Simoniti
Vid Simoniti

Skoraj gola ženska leži na odru, okopana v rumeni luči. Razleže­ se moški glas, ki prek zvočnika­ bere ženskine spomine­ na otroštvo. Na oder medtem­ pritečejo tri cvileče ­živali: volk in dva psa. »Čutiva­ drug drugega,«­ prebere glas v angleščini, »in se razumeva, ­leživa v pustinji predelanih kož mrtvih­ živali ... Vohava smrt, toda prijetno nama je v srhljivi dolini­ ustrojenega krzna.« Trojica zveri medtem liže ženskine dlani, lakta in trebuh.

Performans I Hunt Nature and Culture Hunts Me (Lovim naravo, kultura pa mene, 2014) umetnice Maje Smrekar je drugo poglavje v štiridelnem opusu, za katerega bo umetnica prejela nagrado zlata nika, ki jo podeljuje avstrijska Ars Electronica. Nagrado, vredno 10.000 evrov, bo dobila na področju hibridne umetnosti. To je prvovrsten uspeh, ki bo Majo Smrekar gotovo vzpostavil kot eno najpomembnejših umetnic njene generacije v Evropi. Toda kaj je hibridna umetnost?

Hibridno umetnost bi lahko definirali kot umetniško obliko, ki vključuje delo z biološkimi tehnologijami: z živalmi, medicinskimi napravami, človeškimi tkivi. Izvira iz fascinacije nad tehnološkim napredkom ob prelomu tisočletja. Leta 1994 so klonirali ovco Dolly; lani je prišel na svet prvi otrok, »sestavljen« iz genetskega materiala treh staršev. Človek je postal stvarnik, ki ustvarja življenjske oblike po lastni zamisli.

Poustvarjanje ekscesov biotehnologije

Tako so tudi umetniki začeli po­ustvarjati ekscese nove biotehnologije: umetnik Stelarc si je na laket prišil umetno uho; instalacije Eduarda Kaca vključujejo genetsko spremenjene bakterije, živali in rastline. V slovenskem prostoru to obliko umetnosti goji predvsem ljubljanska galerija Kapelica pod dolgoletnim vodstvom Jurija Krpana, v čigar krog sodi tudi Maja Smrekar.

Ameriška esejistka Susan Sontag je že v šestdesetih letih zapisala, da avantgardna umetnost našega časa ni odprta za splošno izobražene: »Zahteva poseben trud in govori specializiran jezik.« Ravno to je morda glavni problem hibridne umetnosti: dela, kot je Stelarcovo Uho na roki (2008), včasih delujejo kot cirkuška predstava za ozko občinstvo tehnoloških navdušencev. Točno tukaj Maja Smrekar preseže omejitve svojega polja. Njen opus je tehnično zahteven, hkrati pa postavi gledalca v polje celovitejše simbolike.

Vsa štiri poglavja v opusu K_9-topology so kompleksni performansi, ki raziskujejo odnos med človekom in psom, tem najstarejšim zavezništvom dveh vrst, ki sta skupaj zavojevali svet. V prvem poglavju, Ecce Canis (2014), se Maja Smrekar predstavlja v vlogi krvoločne lovke, ki z volkovi lovi manj inteligentne vrste. V galerijo postavi svoj brlog iz volčjih kož, v katerega se lahko zavleče tudi gledalec; skrije se torej v udobje, ki temelji na smrti. Brlog preveva parfum, ki ga je Maja Smrekar sestavila v laboratoriju iz svojega serotonina in serotonina svojega psa Byrona. Vonj, pri nas najbolj omejen in pri psu najbolj razvit čut, je tu povezan z instinktom, s predmiselnimi predstavami o krdelu in pobijanju.

To prvo delo deluje stripovsko – lovka z volčjimi očmi bi z lahkoto prijateljevala z Batmanom ali Catwoman – zato pa so naslednja poglavja resnejša in bolj pripovedna. Predstava z volkovi (Lovim naravo, kultura pa mene) se nanaša na slavni ameriški performans Josepha Beuysa s kojotom (Rad imam Ameriko, Amerika pa mene, 1974); toda še bolj zanimivi so umetničini spomini, ki jih bere zakulisni glas.

Tu Maja Smrekar opiše koline v domači Dobovi, ko se je kot deklica pred strašanskimi kriki klanega prašiča zatekla z domačim psom med odeje iz strojenega krzna. Medtem Maja Smrekar leži na odru, obdana z resničnimi volkovi, ki ližejo z njenih dlani škrob: ravno evolucijska prilagoditev na škrob, pri psu in človeku, naj bi bila osnova našega sobivanja.

Napor, ki presega meje družbeno sprejemljivega

Medtem ko v prvem poglavju zavezništvo med vrstama vodi do veselja ob skupnem nasilju (lovu), je v drugem to zavezništvo prepojeno s strahom pred nasilno smrtjo. Paradoksalno sta zadnji poglavji, ki se dotikata tematike doma in ljubezni, najbolj kontroverzni.

V performansu Hybrid Family (Hibridna družina, 2015/16) je Maja Smrekar preživela tri mesece v izolaciji s svojim psom Byronom in komaj rojeno psičko Ado (prvi je poimenovan po pesniku; druga po njegovi nezakonski hčeri Adi Lovelace, pionirki programerstva). Ta performans spominja na dela Marine Abramović: v ospredju je umetničin fizični in čustveni napor, ki prestopa meje družbeno sprejemljivega.

Po treh mesecih, na javni predstavitvi, umetnica psičko Ado podoji (kar je bilo videti tako, da si je Maja Smrekar s črpalko izsesala kapljico mleka, ki jo je potem psica obliznila). V performansu ARTE-mis (2016/17) je Maja Smrekar potem v laboratorijskem okolju delno poustvarila postopke iz klinik za umetno oploditev, vendar je bila človeška celica nadomeščena s pasjo somatsko celico. Opus o ljubezni do psa se torej simbolično konča na meji monstruoznega, v mitologiji o ljudeh živalih, kot so volkodlaki.

V opusu Maje Smrekar pasja zvestoba vseskozi predstavlja ideal, ki stoji nasproti človeški pokvarjenosti. Spominja na Byronov epitaf novofundlandcu, tu v Menartovem prevodu: A bedni pes, ta tvoj prijatelj vdani / ki prvi te pričaka, prvi brani, / ki v tvojem srcu svoje ima srce, / ki srečen je, če zate v ogenj sme ... Psa poveličujemo, ker nas – za razliko od človeka ali mačke – ne bo nikoli zapustil.

Pa vendar je ta pasja zvestoba pri Maji Smrekar vedno prežeta s smrtjo, nasiljem, obsesijo; njen eros je vedno tudi tanatos. V sodobni umetnosti se nihče ne boji tabujev. Toda Maji Smrekar je v času pogosto hipne in plitke vizualne umetnosti uspelo ustvariti več: zahtevno in vznemirljivo delo, ki se ne ustraši niti tabujev niti velikih večnih tem.