Včeraj dopoldne, ko je s starši in dekletom zapuščal Slovenijo, je bil ves čas pri telefonu. Klicali so ga največji svetovni mediji. CNN, New York Times, Guardian ... Vprašanje: Kaj je hotel povedati s kipom Melanie? In kaj je v resnici hotel s sponzoriranjem te skulpture? »Poskušal sem podati svoj umetniški pogled na javno osebnost. Poudariti diskrepanco med javnim in zasebnim, ko je antimigracijski predsednik poročen z migrantko. Odkar imamo tako politično situacijo, sem ji poskušal dodati svoj umetniški glas.«
Lani, ko se je udeležil novomeškega festivala Photopub, je dobil zamisel, da bi raziskal Melanijino domovino, njene korenine, spraševal je in se pogovarjal z ljudmi. Potem je iskal pravo lokacijo in izvajalca. Hotel je lokalnega rokodelca, in ne akademskega kiparja. In potem je našel Aleša Župevca - Maxija, ki ga z ameriško prvo damo vežeta ista rojstna letnica in mesec, pa tudi doma sta iz istih krajev.
Nekako vzporedno ali celo prej je bila izbrana lokacija. Kmet mu je prodal drevo in Maxi je lahko začel delati. Popolnoma po svoje. Downey je razkril le okvirne, a odločilne koordinate projekta: višino kipa, podstavek, izbral je prizor (prve minute po predsedniški inavguraciji, ko prva dama pomaha z roko) in z njim seveda obleko, prepoznavni modri kašmir. Potem je rokodelcu prepustil delo. Bila je zima, zmrzovalo je, kar je nato spomladi videl, ga je navdušilo. »Cerkev v ozadju, spodaj reka, narava, lepo je ...« Downey poudarja, da je kip le del projekta, ki ga sestavljata še video (umetnik je s kamero spremljal nastanek spomenika) in razstava v galeriji Vžigalica.
Maxi, ki je bil včeraj nedosegljiv (galerija in umetnik ga ne želita izpostavljati), v videu razlaga, da se je prvič lotil oblikovanja skulpture človeka, da so k njemu pozno zvečer prišli »neki« umetniki in se dogovorili, da naredi kip, ki bo Melania Trump.
Umetnik javnih potegavščin
Downey umetniško deluje dve desetletji in je vajen medijskih odzivov, a tako burnih kot zadnje dni spet ne. »Ne jemljem jih negativno. Nikakor.« Formalno je njegova razstava sestavljena iz na videz nepovezanih umetniških del, so zapisali v galeriji Vžigalica, a kombinacija ponazarja odnose lokalnega z globalnim in strategije treh dominantnih ideologij današnjega časa. Kot pravi tamkajšnji kustos Jani Pirnat, gre za umetnika, ki intervenira v javni prostor in občasno uporabi tudi strategije brisanja mej in javnih potegavščin. »V 90. letih je bil del newyorške grafitarske scene in o tem posnel kultni dokumentarec Public Discourse. Umetniško delovanje zadnjih 15 let pa je predstavil v obsežnem umetniškem katalogu lani v Kinu Šiška. Takrat smo se z njim začeli dogovarjati za razstavo.«
Na pravkar odprti postavitvi Ta Eho je videti najdene cenzurirane posterje, revije in TV-prispevke, ki kažejo neposredno državno cenzuro medijev na račun javne morale. Vpliv politike na medije in javno mnenje je predstavljen v obliki kopije Reaganovega tiskovnega središča v Beli hiši. »Zdi pa se, da odziv na Downeyjev projekt Melania razkriva prav problematiko povzemanja novic in senzacionalizma v medijih,« še dodaja Pirnat.
Kip je od marca stal v Rožnem pri Sevnici in bil maja predstavljen na umetnikovi veliki retrospektivi v Berlinu. A do prejšnjega tedna o njem skorajda ni bilo besede. Umetnik zdaj odhaja iz Slovenije, njegov naslednji projekt bo v Kirgiziji. Kaj natanko bo to, ne pove. A njegov umetniški pristop je vedno podoben. Za nekaj časa odide v novo okolje, se pogovarja z ljudmi, išče tisto, kar stoji za mainstream resnico.
In še to. Domačini so kip menda že poimenovali za Smrketo, a širše so ga vendarle sprejeli zelo različno; od »malo hecno«, »fantastično«, do »nimaš pojma o umetnosti« in predvsem vprašujoče »ali je to parodija«.