Tiskane izdaje
Jennifer Lyn Morone je ameriška umetnica, ki je v pomembnih razstaviščih, denimo, v Haus der Kulturen der Welt v Berlinu ali muzeju Victoria in Albert v Londonu predstavila svoj projekt podjetje Jennifer Lyn Morone Inc.
Zanj je prejela tudi častno omembo na festivalu Ars Electronica. Projekt, s katerim se kritično odziva na izkoriščanje, je trenutno na ogled v Projektnem zavodu Aksioma.
Za projekt se je Moronova odločila po razkritjih žvižgača Edwarda Snowdna. Njeno delo izhaja iz spoznanja, da so naši digitalni odtisi, ki razgaljajo naše osebne in intimne podatke, ne le predmet nadzora raznih državnih agencij, ampak da postajajo produkti ene najbolj dobičkonosnih industrij – podatkovne industrije.
Jedro problema tiči v tem, da so posamezniki pri tem pridobivanju podatkov izkoriščani, saj povečini niti ne vedo, da se ti zbirajo in prodajajo. Korporacije po drugi strani na račun teh mastno služijo. Ko nam podjetja, kot so na primer Google ali Facebook, dajo v podpis pogodbe ali sporazume, da bi lahko uporabljali njihove storitve, so ti dokumenti v enostransko korist – v korist teh korporacij, je prepričana. Posamezniki jim damo pravice, v zameno pa dobimo premalo, je prepričana umetnica. »Pogodba bi morala delovati za obe strani,« pravi umetnica.
Če je izkoriščanje ena prevladujočih karakteristik obstoječega globalnega kapitalizma, je edini odgovor nanj samo-izkoriščanje, dodaja Moroneova. »Če lahko nekdo kuje dobiček iz golega dejstva, da sem živa, lahko to počnem tudi jaz.«
Ekstremni kapitalizem
Odločila se je namreč, da bo postala sama svoje podjetje, v katerem bo ona sama – tako s fizičnimi, biološkimi, psihološkimi lastnostmi – ustanoviteljica, generalna direktorica, delničarka in tudi izdelek svojega podjetja Jennifer Lyn Morone™ Inc. Ideja je v tem, da s tem prevzame prevladujočo formo ekstremnega kapitalizma.
Leta 2014 je tako to podjetje tudi ustanovila, njegovo poslanstvo je dognati, koliko lahko iztrži iz vseh svojih dimenzij eksistence in kako. Za zdaj zbira podatke o sami sebi. In sicer to počne s posebno aplikacijo, ki zanjo beleži in shranjuje podatke, ki jih proizvaja na vseh digitalnih platformah: njeno lokacijo, srčni utrip, brskanje po internetu, razpoloženje itd.
Tako lahko njeno podjetje te podatke prodaja, oddaja, izmenjuje ali vlaga, dobiček od tega pa je njen. Predvsem pa ima podjetje Jennifer Lyn Morone Inc. pravico do zaupnosti teh podatkov, ki jih je avtorsko zaščitila, medtem ko jih navaden posameznik (vsaj v ZDA) ne more zaščititi.
Morone razmišlja tudi, kako lahko trži sebe: svoje biološke in fizične elemente ali pa svoje mentalne sposobnosti. Kri lasje, jajčeca, znoja, solze ipd. lahko na trgu dobijo neko ceno. Celo urin lahko, denimo, za farmacevtsko industrijo postane pomemben produkt. Na razstavi tako najdemo parfum, ki ga tvorijo njeni feromoni, in diamante, ki so narejeni iz njenih las.
Razstava deluje kot predstavitev podjetja v vseh njenih razsežnostih. Na njej vidimo uokvirjene certifikate države Dalaware, kjer je Moroneova podjetje registrirala, do razstavljenih delnic podjetja. Mimogrede rečeno, cena delnice po pripovedovanju umetnice ni zasnovana na podlagi obstoječe vrednosti podjetja, ampak predpostavljene vrednosti podjetja, ki se oblikuje na (slepem) zaupanju kupcev v dotično podjetje.
Prav zato, ker podjetja in korporacije delujejo na podlagi fikcij (predvidenih vrednosti), je umetnica kritična do borze, ki jo imenuje igra na srečo. Poleg tega postavitev v Aksiomi prinaša organizacijsko strukturo podjetja in njegov poslovni model, ob tem pa tudi zgoraj omenjene produkte, ki jih je lastnica podjetja proizvedla iz same sebe.
Subjekt kapitalizma
Projekt sodi med tiste, ki s pretirano identifikacijo ali afirmacijo nekega stanja pokažejo na njegove kritične točke. V projektu pa lahko vidimo tudi odmev ali umetniško apropriacijo teze italijanskega teoretika Maurizia Lazzarata – v slovenščini je Maska leta 2012 izdala knjigo Proizvajanje zadolženega človeka. V svojem delu namreč Lazzarato piše o dolgu (in krivde) kot ključni dimenziji današnjega kapitalizma, ob tem pa razvija tudi tezo o tem, kakšno subjektivnost dialektika med dolgom in krivdo proizvaja.
Teza tega filozofa je, da je posameznik v tej družbi razumljen kot svoj lastni kapitalist, »podjetnik samega sebe«, ki odloča, koliko bo investiral v svojo prihodnost, denimo v izobrazbo, zdravje in ki vase investirala tako, da se zadolžuje. Tako je posameznik odgovoren za svoj uspeh, tako kot za svoj neuspeh nosi lastno krivdo.
Najbolj učinkujoč del projekta Jennifer Lyn Morone je, da podjetje, katerega predmet je ona sama, neposredno intervenira v življenje, v telo in mentalno stanje svoje avtorice. Druga razsežnost projekta je zanimivo prekrivanje dveh dimenzij: ekonomske in umetniške. Njeno podjetje – vse, kar to proizvaja – je hkrati del umetniškega projekta. S tem njeno podjetje dobiva tudi umetniško vrednost.
