Tiskane izdaje
Do konca februarja sta na ogled dve razstavi Klavdija Slubana: v Galeriji Fotografija njegovi že znani projekti s potovanj po Karibih Izgubljeni raj, v Narodni galeriji pa nov projekt Srečni dnevi na osamelem otoku, ki je nastal na otočju Kerguelen na antarktičnem področju.
»Ti otoki so nekaj norega, 3000 kilometrov od najbližje civilizacije, sredi Indijskega ocena,« je pripovedoval zgodbo o svoji osami v skorajda neobljudeni divjini opustošene pokrajine v grobem podnebju, kjer je na otočjih Kerguelen kot prvi rezidenčni umetnik preživel tri mesece v okviru programa Studio drugje (Atelier des Ailleurs/Studio Elsewhere), ki sta ga pripravila francoski Sektor za kulturo na področju Indijskega oceana in uprava Francoskih južnih in antarktičnih ozemelj.
»Dva tedna plujete z ladjo do njih. Kergueleni so, kot bi rekel Leonardo da Vinci, nekakšna 'cosa mentale' (op. p. Da Vincijev epitet za sliko, ki jo lahko apliciramo na vsa umetniška dela). Popolnoma nadrealni so. Nimajo stalnega prebivalstva, razen živali. Francoska administracija je iz njih naredila zapor z odprtim nebom.«
V svoji grobosti in okleščenosti življenja so bili Kergueleni naravni korak v njegovih projektih. V zaporih (Francija, Ukrajina, Moldavija, Latvija, Gruzija. Irska, Gvatemala ...) je ustvarjal od leta 1995. Vodil je fotografske delavnice za mladino, učil je skozi objektiv gledati na svet drugače, odbrati dobre posnetke in jih razstaviti skupaj s svojimi tako v zaporih kot v galerijah.
Veliko je tudi potoval. Po Balkanu, okoli Črnega in Baltskega morja, po Karibih, Jeruzalemu, Latinski Ameriki, Aziji, Kitajski, Japonski, Indoneziji, Kitajski. S potovanj so nastali ciklusi, kot so Balkans – Transit (1992–1996), Okoli Črnega morja – zimsko potovanje (1997–2000; zanj je leta 2000 prejel niepce, francosko nagrado za fotografijo), Druga obrežja – Baltsko morje (2001–2005), Izgubljeni raj (2000) ...
Kondenzirana stanja
Vsi ti dosedanji projekti so imeli močne omejitve, a blažje oblike kot Kergueleni. Zapori so sicer zaprti, a vanje se vstopi in izstopi. Potovanja pa pomenijo izolacijo od vsakodnevnega življenja in družabnosti. Tokrat, na otokih, v izolaciji sveta, je bila kondenzacija življenja najbolj radikalna. Ni bilo možnosti umika, tudi izbire ne. Zgodila se je popolna redukcija vsega, celo življenja samega.
»Danes ni težko potovati. Odideš na letalo na drugi konec planeta in se vrneš z nekaj barve na licih, vendar isti. Mene ne zanimajo potovanja in projekti, s katerih se vrneš isti, kot si bil. Hočem, da me globoko spremenijo. Na bolje ali na slabše. Pomembno je, da niso površinska. Kot v zadnjem filmu Tarkovskega Žrtvovanje; ni ustvarjanja brez žrtvovanja. Dati moraš vse od sebe in potem šele vidiš, kaj nastane in kaj ostane.«
Otočje Kerguelen ima nenavadno zgodbo. Odkril jih je Francoz Kerguelen leta 1772. Na otoke pa se ni podal sam, ampak je nanje poslal ladjo iz svoje flote. Ker je divjalo neurje, se je ladja izgubila. Kerguelen se je vrnil v Francijo in kralju Ludviku XV. sporočil, da je odkril novi El Dorado, kjer je zlata in srebra v izobilju. Kralj mu je dal denar, da je odšel nazaj, medtem pa se je njegova izgubljena ladja vrnila v Francijo in tisti, ki so bili na otoku, so povedali, da je tam v resnici samo kamen. Kerguelenu tudi v drugem poskusu ni uspelo priti na otok, vrnil se je, vrgli so ga v zapor, štiri leta pozneje pa je na otoke prišel James Cook, jih označil za »opustošene« in odšel naprej.
Ko so leta 1950 tam ustanovili prvo bazo, je francoska administracija uvedla kup pravil. »Mislim sem, da bom lahko sam s seboj in se poglobil v nekaj svojega, vendar sem bil neprestano vpet v kup zakonov, pravil, prepovedi, obveznosti, da sem se od družbe odmaknil.«
O temnini
Kot je zapisal Sluban v spremnem besedilu ob razstavi, ga niso pustili, da bi sam pohajkoval naokoli. Zato se je prijavil na terenske ekskurzije. »Nikomur na otoku ni dovoljeno, da sam odide iz baze. Ko se mi je nekega jutra le uspelo izmuzniti na neavtorizirani sprehod, so me po vrnitvi v bazo ošteli, da mora vsaka posadka vključevati vsaj tri ljudi – 'enega, ki se poškoduje; enega, ki nudi prvo pomoč; in enega, ki gre iskati pomoč.'
Namen teh terenskih ekskurzij je bilo štetje tjulnjev, natikanje obročkov kormoranom, nameščanje sledilnih naprav GPS na morske slone, lov na podivjane mačke ali merjenje stopenj stresa, ki jim je izpostavljeno zelje na otoku Kerguelen.«
Potem se je iz družbe umaknil in po bazi pohajkoval sam, ponoči. Tisto, kar je nastalo, vzbuja vtis, da njegove fotografije postajajo čedalje bolj temačne. » Zame je črnina na fotografiji kot tišina v glasbi. Brez tišine ne bi bilo glasbe. Tišina je tisto vmes, kar povezuje. Črna je podlaga, belina pa je v resnici center, nekaj, kar žari, udarja od znotraj. Temna ploskev ima svoj pomen takrat, ko se zavedaš teh svetlih točk. Zame je kot za kiparja bruto materija, ki je zelo bogata. Morda jo samo mnogo bolj občutim in zato tudi obdelujem.«
Črna na njegovih fotografijah ima toliko nians, da potrebuje zelo zahtevno, fizično, ročno izdelavo v temnici. »Za razvijanje so to tehnično zapletene fotografije, ker imajo tako intenzivne kontraste. Če bi bile samo črne, bi bilo preprosto. Ker pa je toliko kontrastov, jih lahko razvije le pravi mojster. V Parizu imam takšnega in sodelujeva že nekaj let. On naredi fotografije skoraj tridimenzionalne.«
Ne na lažji način
Ob kerguelenskih zapisih v Narodni galeriji so v Galeriji Fotografija na ogled fotografije iz starejšega ciklusa Izgubljeni raj, s potovanj po Karibih. Tudi države, v katerih so nastale, niso označene. So kot na fotografski papir iztisnjene notranje impresije okolja in človeške družbe v njem, ki jim daje obliko notranja struktura in kompozicija. Ob razstavi je v galeriji pripravil tudi fotografsko delavnico.
Pogosto se z novimi generacijami srečuje na ta način in vrača v Slovenijo z razstavami. Je francoski državljan slovenskega rodu, rojen sicer v Parizu (1963), vendar je otroštvo preživel v Livoldu pri Kočevju, šolanje v Franciji, se spet vrnil z družino za nekaj let v Slovenijo in naselil na Rakitni, naredil ciklus portretov slovenskih pesnikov in se fotografiji celovito posvetil po vrnitvi v Pariz leta 1992.
