Tiskane izdaje
Za Atenami danes tudi v nemškem Kasslu odpirajo 14. izdajo Documente, ob Beneškem bienalu najreferenčnejše mednarodne razstave sodobne vizualne umetnosti, ki jo pripravljajo v ritmu petih sezon.
Izza Ducumente 14, njenega krovnega naslova Učenje od Aten in njenega 37-milijonskega proračuna je poljski kurator Adam Szymczyk.
Vsakokratni umetniški vodja Documente ima v primerjavi s kolegi na svetovnih bienalih zaradi petletnega ritma čas za pripravo in realizacijo razkošno odmerjen. Adama Szymczyka, angažiranega v Kunsthalle Basel, so v tej vlogi najavili že leta 2013, leto zatem pa je objavil prelomno novico, da bo razstava prvič presegla meje Kassla in tudi Nemčije ter krenila v Atene.
Če se na Beneškem bienalu v želji po podiranju rekordov statistike obiska z nenehnim daljšanjem terminske dostopnosti širijo časovno, lahko za Documento, ki zaradi tradicionalne omejitve na sto dni tega ne zmore (a je zadnjo izdajo leta 2012 videlo okoli 905.000 ljudi, kar je veliko več od Benetk, kjer je bienale predlani pritegnil 501.000 obiskovalcev), zapišemo, da je njena ekspanzija geografska.
Slovenski obiskovalci Documente 14 bodo prepoznali nekdaj ponarodelo obutev Borosana za delavke iz časov jugoslovanskega socializma, ki jo bodo v okviru projekta Yugoexsport Beograjčanke Irene Haiduk nosile Documentine delavke. Foto: Arhiv Documente
Obtožbe o eksploataciji beguncev
Szymczyk je še v času, ko so odnosi med Nemčijo in Grčijo neprimerno bolj zapolnjevali medijski prostor kot danes, napovedal razstavo, ki bo fenomen »grške krize« preslikala v širše obravnavanje odnosov med severom in jugom stare celine in tudi globalnih gospodarskih, političnih, družbenih ter kulturnih dilem, a se je od tedaj na naslovnicah časopisja izmenjalo še marsikaj hujšega od napovedovanja grškega bankrota.
Tako med temami razstave z naslovno krilatico Učenje od Aten izpostavljajo tudi prebežnike, vzpon novih oblik fašizma in usihanje demokracije pa tudi identitete spola. Seveda tudi ožja vprašanja umetnosti; Szymczyka, ki je razstavo pripravil, obkrožen s teamom kuratorskih sodelavcev, zanima odkrivanje novih pogledov na hierarhije umetnostnega sveta in tega, kako se zazreti na svet brez vnaprejšnjih predsodkov, onkraj prevladujočega kulturnega okvirja in onkraj prevlade Zahoda.
Letos smo namesto t. i. Muzeja 100 dni dobili uvod v Atenah, ki je stekel 8. aprila in ostaja aktualen še do 16. julija, na matičnih prizoriščih v Kasslu pa bo razstava dostopna od danes do 17. septembra. Tako bo skupno potekala 163 dni, a vseh v Grčiji ni navdušila.
Kdo je izvoz Documente razumel kot še eno izmed demonstracij nemške »mehke moči«, Szymczyku in njegovi skupini kuratorjev so očitali neodzivnost na grško realnost, Janis Varoufakis pa je njen prihod v Atene označil kar za »krizni turizem« in jo primerjal z bogatim Američanom na safariju v revni afriški državi.
Že v prvih dneh po odprtju so se na atenskih zidovih pojavili grafiti Crapumenta 14, kdaj so obiskovalci zaradi generalnega štrajka ostali pred zaprtimi vrati razstavišč, nazadnje pa je skupina LGBTQI + prebežniki z razstave izmaknila delo Španca Rogerja Bernata, repliko t. i. kamna priseg, ob katerem so starodavni grški veljaki potrjevali svoje zaobljube.
Aktivistični zmikavti so Documento 14 obtožili eksploatacije prosilcev za azil v Grčiji, izginula replika, ki bi morala odpotovati na razstavo v Kassel, pa je postala povod za obtožbe o umetnostni fetišizaciji beguncev. Pač pa je uspešno iz Grčije proti Nemčiji krenila skupina jezdecev na konjih, ki so se na pot prebežnikov podali v okviru Hermesove poti avtorja Rossa Birrella. Takoj po odprtju v Atenah so ubrali 3000 kilometrov dolgo pot od Akropole do Kassla in so baje še nekje na poti.
Mehičan Guillermo Galindo je za svoje delo uporabil ostanek čolna beguncev z grških otokov. Foto: Reuters Pictures
Brez Slovencev, a z Borosano
Jezdeci so medtem že prečili Slovenijo, to pa je tudi edina omemba naše očetnjave v okviru projekta. Na seznamu 160 umetnikov, uvrščenih v izbor – njihova dela so večinoma na ogled na obeh segmentih razstave – tukajšnjih znova ni, s čimer ostaja Documenta nenaklonjena slovenskemu prostoru.
A bodo slovenski obiskovalci razstave gotovo prepoznali nekdaj takorekoč ponarodelo obutev Borosana za delavke iz časov jugoslovanskega socializma, ki jo bodo v okviru projekta Yugoexsport Beograjčanke Irene Haiduk nosile Documentine delavke (v razstavni trgovinici pa bo moč kupiti Documentine nogavice, zaradi česar je kdo prireditev že prekrstil v Sockumento), iz nekdanjega jugoslovanskega prostora pa so predstavljeni še Sanja Iveković in posthumno Tomislav Gotovac iz Hrvaške ter Sokol Beqiri s Kosova.
Osrednje posebnosti letošnje razstave, ki jih tisk že izpostavlja, so, da bo kasselski Muzej Fridericianum, ki je ob Documentah običajno prizorišče osrednje razgrnitve koncepta umetniškega direktorja, takorekoč spremenjen v atenski Muzej sodobne umetnosti, torej z deli pretežno Grkov, a tudi drugih umetnikov.
Novost je, da bo Documenta prvič v zgodovini segla na sever mesta, v območje imigrantskih skupnosti, kjer napovedujejo umetniško rabo velikega centralnega prostora nekdanjega objekta pošte, neke vrste kasselsko Turbine Hall. Poimenovali so jo kar Nova Nova galerija, v razmerju do že obstoječe Nove galerije, ki bo, zatem ko so se izjalovila upanja organizatorjev, da bi v času Documente v Kasslu predstavili tudi dela iz razvpite »zbirke« Cornelliusa Gurlitta, prav tako eno prizorišč.
V tokratnem izboru bodo sicer veliko umetnikov predstavili posthumno, izpostavljajo pa tudi tiste s kar nekaj križi. Med slednjimi je »otvoritveni šov« zanesljivo pripadel 74-letni Argentinki Marti Minujín, katere ogromna instalacija je med vernisaži pritegnila največ fotoreporterjev. V neposredni bližini Fridericianuma so zgradili velikansko repliko atenskega Pertenona s 100.000 knjigami, ki jih povezuje podatek, da so bile ali so še vedno cenzurirane.
Instalacija temelji na seznamu 170 prepovedanih naslovov, med katerimi pa, denimo, ni Hitlerjevega Mojega boja, ki seveda ostaja marsikje prepovedan. Izločili so ga, podobno kot pornografijo, ki je lahko tudi prepovedana ... Knjižni Partenon sicer predstavlja ponovitev podobne instalacije Minujínove iz leta 1983, ko ga je ustvarila v Buienos Airesu, kmalu po padcu tamkajšnje diktature.
Izsek Documente 14. Foto: Reuters Pictures
Širi se tudi Skulptur Projekte
Tudi najtežje pričakovana mednarodna razstava sodobnega kiparstva Skulptur Projekte, ki jo na nizu lokacij v Münstru od leta 1977 pripravljajo zgolj enkrat vsako desetletje, tako kot Documento 14 pa odpirajo danes, je letos deležna razširitve, a v okviru nemškega prostora. Taktirka razstave je ostala kuratorju Kasperju Königu, ob Münstru pa bo dela izbranih kiparjev prvič gostilo tudi 60 kilometrov oddaljeno mesto Marl.
König velja za pomembnega akterja na področju sodobne umetnosti v Nemčiji. Večkrat je obiskal tudi Slovenijo in vzpostavil stik s tukajšnjo umetnostjo, najbolj znan pa je prav po angažmaju pri münstrski razstavi, ob tej pa tudi pri mlajši popotniški Manifesti in v kölnskem Muzeju Ludwig. Njegovi sodelavki pri Skulptur Projekte sta Britta Peters in Marianne Wagner.
Razstava temelji na raziskovanju odnosa sodobnih kiparjev do javnih prostorov in urbanega okolja, na novih delih iz poglavja site specific, za razliko od okoli 150 kilometrov oddaljene Documente pa ne izpostavlja krovne teme.
Med letošnjimi 35 povabljenimi umetniki iz 19 držav – med njimi so, denimo, Jeremy Deller, Thomas Schütte, Michael Smith, Pierre Huyghe in Hito Steyerl – koga iz Slovenije ni, prav tako ne iz nekdanje širše domovine, a morda v kulturnem centru Vestfalije pričakujejo vsaj kakega tukajšnjega obiskovalca.
V celoti se jih nadejajo kar okoli 600.000, pri čemer ogleda ne zaračunajo. Enodnevna vstopnica za Ducumento 14 v Kasslu, denimo, velja 22 evrov (v Atenah je večinoma prost vstop), za 57. Beneški bienale pa 25 evrov.
