Tiskane izdaje
Danes se je v Ljubljani zgodila dolgo pričakovana dražba umetnin – pretežno del tukajšnjih impresionistov – iz lasti finančno nasedlega podjetja Finetol in Alpen invest.
Potekala je v okrnjeni obliki; po sprva napovedanem izboru z izklicno ceno za celoto kar 591.701 evrov so po umiku večine del Alpen investa pričakovali 372.382 evrov, dosegli so jih 157.300. Ta znesek je skoraj v celoti odštel en sam ponudnik, galeristom neznano podjetje Solchem.
Dražba visoko, tudi zelo visoko ocenjenih slik Riharda Jakopiča, Mateja Sternena, Matije Jame, Frana Tratnika in drugih umetnikov, v javnosti znanih kot zbirka nekdanjega prvega moža NFD Holdinga Staneta Valanta, je bila sodna in je potekala po pravilih, odmaknjenih od klasičnih dražb umetnin. Zbirko so sprva ponudili v celoti, šele zatem, ko interesenta za nakup ni bilo, je steklo licitiranje posameznih umetnin. V obeh primerih je bilo potrebno pred dražbo nakazati 10-odstotno varščino, objavljene cene pa so bile neto, torej brez davka in stroškov prenosa lastništva. Teh v objavi dražbe niso definirali, zato podajamo neto cene.
Z izjemo slike Pod vasjo Iveta Šubica, prodane za izklicno ceno 3800 evrov – izvedeli smo, da se slika vrača v širšo družino slikarja, v škofjeloško Ambulanto Šubic, ki jo je na dražbi predstavljal Andrej Šubic –, je prav vse, kar je na dražbi našlo novega lastnika, pristalo v lasti ljubljanskega podjetja Solchem d. o. o. To se na spletu predstavlja kot distributer kemikalij z ustrezno široko paleto topil, kislin, baz in soli, na dražbi pa je zapravilo 153.500 evrov.
Si bo Solchem okrepil imidž z umetniško zbirko ali je šlo le za finančno potezo z neznanim ozadjem? V galerijskih krogih tako podjetje kot Primož Mavrič, ki ga je na dražbi zastopal, nista znana. Po pisanju Financ je Solchem naslednik propadle Orke, nekdaj znane po blagovni znaki detergentov in mil Luna, po pisanju Dnevnika so mu kriminalisti v preteklosti očitali 1,5-milijonsko oškodovanje Orke.
Mavrič po dražbi na vprašanja sedme sile ni želel odgovarjati, sicer pa je bil Solchem edini, ki je pred dražbo vplačal tudi varščino za nakup celotne zbirke. Kar bi, če prav razumemo, ob vsaj še enem konkurenčnem interesentu pripeljalo do odkupa vseh umetnin v celoti.
To se ni zgodilo, Solchem ni bil v situaciji, ko bi se moral potegovati za vse, naposled je podjetje odkupilo Trnovo Riharda Jakopiča, ki je imelo med vsemi ponujenimi umetninami najvišjo izklicno ceno 75.000 evrov, Savo istega slikarja in Rab Mateja Sternena, oba po 22.000 evrov, znova Jakopičevo Gozdno pokrajino in Ljubljano Frana Tratnika po 15.000 evrov ter Bolšji sejem Borisa Kobeta za 4500.
Vsi nakupi so se končali pri izklicnih cenah, te pa so bile enake ocenam sodnega cenilca. Rezerve za občutek, da si do umetnine prišel po nižji ceni, torej ni bilo, po mnenju ljubljanskega galerista so bile izklicne cene postavljene višje od tistih, ki jih za primerljiva dela dosegajo v galeriji. Za vse neprodane umetnine – kar je bilo prodano, je prišlo iz Finetolove lasti, umetnine Alpen investa so ostale dražitelju – bo naslednja priložnost predvidoma februarja, ko bodo dražbo ponovili s predvidoma znižanimi izklicnimi cenami.
Na dražbah je interes
Čeprav se bo pojutrišnjem zgodila še ena zanimiva sodna dražba, namreč umetnin mlajših datumov iz zbirke Branka Drobnaka oziroma družbe Poteza naložbe v stečaju, že današnji rezultati licitiranja del impresionistov, tradicionalne zlate jame tukajšnjih preprodajalcev umetnin, ponujajo priložnost za inventuro dosedanjih prednovoletnih dražb. Seštevek rezultatov v Ljubljani ter, znova, tudi Trstu, namreč pove, da je na njih lastnike že pred današnjo dražbo zamenjalo za nekaj manj kot četrt milijona evrov umetnin.
Že pred vstopom v december so dražbeno ledino zaorali v Galeriji Društva likovnih umetnikov Ljubljana. V katalogu s 54 loti so zelo opazno izstopali Jakopičevi Brezdomci z izklicno ceno 55.000 evrov. Novega doma niso naši in so se neprodani vrnili k lastniku, podobno kot okoli dve tretjini vsega ponujenega, pa čeprav je bil izbor kakovosten. Končen rezultat dražbe je bil le 13.660 evrov za 16 prodanih del. Lani, denimo, 35.980 evrov za 25 prodanih del.
Mnogo bolje, tudi s prodajo sodobne slovenske umetnosti, je znova šlo v tržaški avkcijski hiši Stadion, kjer so za proslulo lansko dražbo umetnin, pretežno iz zbirke poslovneža Vanje Lokarja, tudi letos pripravili ožji izbor 31 slovenskih umetnin. Po koncu dražbe 2. decembra, med katero se za razliko od lani s slovenščino niso trudili, jih je neprodanih ostalo le pet.
Tržačani so od prisotnih iztisnili okoli 94.000 evrov oziroma s 24 odstotki dražbenega pribitka dobrih 116.000. Z lanskim skoraj milijonskim izplenom ni primerjave, a so letošnjega dosegli tudi s slovensko umetnostjo novejših datumov. Med drugim s sliko Mali Golobinjek Jožeta Slaka Đoke, ki v nasprotju z naslovom ni mali izdelek, saj v višino meri kar 232 centimetrov, prodali pa so ga za 9900 evrov. Najvišji ceni sta sicer pripadli Jakopičevima slikama z motivoma beguncev in tihožitja s cvetjem, ki sta bili prodani vsaka za 12.400 evrov.
Pri najvišje ocenjenem delu, krajini z oznako, da gre za Groharjevo, pa se je Tržačanom zataknilo. Če so lani na dražbi prodali več Groharjevih del v izjemnem cenovnem razponu, vse do 111.000 evrov, letošnja slika, ki je bila po mnenju nekaterih poznavalcev »Groharjeva«, ni prepričala.
V spletnem katalogu so jo opisali kot sliko, ki naj bi jo od slikarja leta 1903 kupil nek avstrijski kolega J. Kalous, podatka o podpisu ni bilo, ekspertizo zanjo pa je leta 1996 napisal danes razvpiti cenilec Janez Mesesnel. Njena estimacija v katalogu je znašala med 25 in 35 tisočaki, a že izklicna cena 20.000 (24.800 s pribitkom) ni nikogar prepričala.
V Carnioli Antiqui najvišje Lubarda, Kobilca in Irwin
V Trstu so med drugim za 3100 evrov prodali tudi znano Mušičevo grafiko z zbiratejsko zelo zaželenim motivom konjičkov, ki je letos predstavljala svojevrstno vez z osrednjo klasično ljubljansko dražbo umetnin in starin pri Carnioli Antiqui. Izvod iste grafike se je namreč v Ljubljani izkazal za boljšo priložnost (z dodatnim prihrankom poti), saj je bil prodan za 2800 evrov.
Dražba je minulo nedeljo v atriju Narodnega muzeja Slovenije postregla s 107 loti. Najvišje ocenjeni sliki Zorana Mušiča z izklicnima cenama 58.000 in 53.000 evrov sta ostali neprodani, tretjo najdražjo sliko Lot s hčerama v Radovljici rojenega baročnega slikarja Frančiška Karla Remba z izklicno ceno 50.000 evrov pa so z dražbe umaknili z obrazložitvijo, da gre za željo družine Attems, ki ji je slika (graški veji rodbine) nekoč davno tudi pripadala.
Tako nismo mogli izvedeti, ali bi izklicna cena za sliko, ki je bila zelo navita, prepričala. Leta 2010 so jo namreč v avkcijski hiši Im Kinsky na Dunaju prodali za le 10.000 evrov (brez pribitka).
Dražba, katere končni seštevek je bil okoli 107.000 evrov, je sicer ponudila tudi izvrstne rezultate, tri nad desetimi tisočaki. Največ drena je bilo ob licitiranju slike Rijeka Crnojevića enega osrednjih črnogorsko-srbskih slikarjev 20. stoletja Petra Lubarde, opremljena z imenitnim podatkom, da jo je leta 1950 predstavil na Beneškem bienalu.
Črnogorska veduta je z izklicnih 17.000 evrov poskočila na 35.000 in po naših podatkih pristala v javni zbirki, namreč stalni zbirki enega osrednjih beograjskih umetnostnih muzejev. Druga najdražje prodana umetnina je bil Ženski akt Ivane Kobilce, ki so ga pred dražbo ocenili za njeno sploh edino znano upodobitev tega motiva, in sicer s provenienco v ljubljanski družini Hribar. Slika je segla do 28.700 evrov, tretja cena večera pa je z rezultatom 12.500 evrov pripadla Irwinom in varianti Sejalca.
Zanimivo je, da so vsa dela impresionistov na tej dražbi ostala neprodana, enako, z izjemo grafik, Mušičeva. Tudi veliko drugih umetnin je ostalo neprodanih, a v Ljubljani velja nenapisano pravilo, da so dražbe velikokrat predvsem reklama za to, da je nekaj naprodaj.
Marsikaj se zasebno proda v naslednjih dneh ali mesecih, kar je morda tudi eden odgovorov na vprašanje, zakaj v Trstu, kjer tega slejkoprej ni, slovenska umetnost lažje poide. Že na samih dražbah.
