Tiskane izdaje
V Albertini razstavljajo dela dveh velikanov evropske likovne umetnosti. Septembra so odprli razstavo Bruegel: risati svet, ki z osemdesetimi deli, predvsem risbami, predstavlja spekter delovanja Pietra Bruegla starejšega, umetnika, ki je izpopolnil flamsko slikarstvo 16. stoletja do vrhunca.
Nato so v drugem delu Albertine uredili še razstavo Rafael s 150 slikami in risbami Rafaela, ki je z Michelangelom in Leonardom da Vincijem spadal med tri vodilne renesančne umetnike. Brueglova razstava je odprta do 3. decembra, Rafaelova do 7. januarja 2018.
Tako Rafael (s polnim imenom Raffaello Sanzio di Urbino, 1483–1520) kot Pieter Bruegel starejši (rojen med letoma 1526 in 1530, umrl leta 1569) sta umrla prezgodaj, vendar sta zapustila veličasten opus. O Brueglu, čigar priimek so pisali tudi drugače – pa tudi sam ga je zapisoval kot Brueghel –, pravzaprav ne vemo zanesljivo niti tega, kje se je rodil. Domnevno je bila to vas Breugel v tedanji vojvodini Brabant (Nizozemska in Flandrija). Več podatkov o njem je na voljo po letu 1550, ko je delal v umetniški delavnici slikarja iz Mechelena. Kmalu zatem je postal svobodni umetnik in član antwerpenskega slikarskega ceha.
Pieter Bruegel starejši: Slikar in kupec, ok. leta 1565. Foto: © Albertina, Dunaj
Od leta 1563 je Pieter Bruegel živel v Bruslju, kjer se je oženil in dobil dva sinova: Pietra Bruegla mlajšega in Jana. Oba sinova in Janova sinova so prav tako postali znani umetniki. Pieter starejši je bil začetnik »dinastije Bruegel«, vendar je kljub vsemu ostal največji umetnik v družini. Potomci Pietra starejšega so poleg svojih del izdelovali tudi kopije njegovih del in širili njegovo prepoznavnost.
Tudi človeške slabosti
Pieter Bruegel je natančno posnemal resničnost, kar je očitno na njegovih risbah slikovitih krajin, mogočnih gora, mirnih rečnih dolin, obdelanih polj ... Toda Bruegel je za opazovalca zanimivejši kot moralist in satirik, ki predstavlja človeške slabosti v različnih okoliščinah. Tudi čas, v katerem je deloval, je bil prelomen. Takrat je Španija vladala na območju sedanje Nizozemske, Luksemburga, Belgije in francoskega departmaja Nord. Marsikje na tem območju se je sredi 16. stoletja širil protestantizem. Nekatere od teh dežel so se nato zapletle v dolge vojne za osvoboditev, po katerih je sredi 17. stoletja nastala svobodna Nizozemska in prevladal je kapitalizem.
Pieter Bruegel starejši je na začetku druge polovice 16. stoletja v risbah predstavljal nekatere značajske tipe, pogosto jih je parodiral. Konflikt med ideali in resničnostjo posameznikov nam je prikazoval z različnih zornih kotov, in to tako prepričljivo, da ga umetnostni zgodovinarji povezujejo s književnimi velikani tistega časa – Rabelaisom, Cervantesom in Shakespearom.
Zaradi moralnega pristopa k človeškim slabostim velja celo za likovni ekvivalent moralnih filozofov tistega časa, Michela de Montaigna in Francisa Bacona.
Rafaelovo poznavanje človeške narave
Nad Rafaelovim grobom v rimskem Panteonu piše: »Tu leži Rafael, ki se ga je narava bala, da jo bo prekosil, ko je bil še živ, po njegovi smrti pa se je bala, da bo tudi sama umrla.« Rafael ni bil samo odlični poznavalec narave in umetnosti, zlasti antične, in genialni mojster likovne kompozicije, lepote in harmonije, ampak tudi analitik človeške narave, človekovega značaja, občutkov, motivov in nagonov. Rafaelovi liki imajo monumentalno moč, so dostojanstveni in vzvišeni. Brez dvoma je eden najpomembnejših slikarjev klasičnega sloga v zgodovini.
Tako kakor Pieter Bruegel starejši je tudi on risarski mojster in slikar velikih slik. Toda v nasprotju z Brueglom, ki je ustvarjal tudi za anonimne meščanske kupce, je Rafael zadnjih dvanajst let življenja v Rimu ustvarjal za vrh družbene piramide. Bil je sin dvornega slikarja urbinskega vojvode in je pri trinajstih letih začel delati v ateljeju Pietra Perugina. Pri sedemnajstih letih je bil že samostojen in je prejel večje naročilo. Izdelal je oltarno sliko za mesto Città di Castello.
Iz Umbrije se je Rafael leta 1504 preselil v Firence, kjer je proučeval Leonardova in Michelangelova dela ter dela krajevnega mojstra Fra Bartolommea in firenških kiparjev. Nanj je vplival tudi toskanski slikar Luca Signorelli. V toskanski prestolnici ni dobil naročil za monumentalna dela, vendar je takrat slikal svoje znane Madone, s katerimi se je znebil Peruginovega vpliva. Popolno harmonijo je Rafael našel v trojni kompoziciji in naravnih likih svetnikov, ki so postali eden od temeljev njegove slave.
Papež Julij II. je leta 1508 povabil Rafaela v Rim. Njegova freska ga je tako prevzela, da je odpustil druge slikarje in naročil Rafaelu, naj lastnoročno poslika sobe Stanza della Segnatura, Stanza di Eliodoro in Stanza dell'Incendio. Rafaelove zidne freske v Stanzi della Segnatura veljajo za vrhunec visoke renesanse, in to velja tudi za pripravljalne risbe za te freske.
Po smrti Julija II. je delal za njegovega naslednika Leona X. Rafael je takrat narisal svoje znane predloge na kartonu za tapiserije v Sikstinski kapeli. Te so nato tkali v Bruslju. Njegov pomembni rimski naročnik je bil tudi Agostino Chigi, veletrgovec, bankir papežev in drugih vladarjev ter eden najbogatejših ljudi v renesansi. Za Chigija, ki je bil tudi pomemben mecen umetnikov, je Rafael poslikal njegovi kapeli v dveh rimskih cerkvah in Villo Farnesino.
Zadnja leta življenja je imel toliko dela, da je moral imeti delavnico z več sodelavci. Nekateri poznejši raziskovalci njegovih del so menili, da so številne risbe, ki so mu jih pripisovali, pravzaprav delo teh sodelavcev, vendar je direktor Albertine Klaus-Albert Schröder poudaril, da jih je veliko večino lastnoročno narisal Rafael. Rafael je bil po Bramantejevi smrti leta 1514 glavni arhitekt bazilike sv. Petra v Rimu.
Zadnja slika, ki jo je lastnoročno naslikal, je bila velika oltarna slika Transfiguracija za škofovsko cerkev kardinala Giulia de' Medicija (pozneje papeža Klemna VII.) v Narbonnu. Ustvarjati jo je začel leta 1517, ko je razsipništvo papeža in rimske kurije spodbudilo Martina Luthra, da je v Wittenbergu predstavil svoje reformatorske teze, zaradi katerih sta se začela razkol Rimskokatoliške cerkve in protestantizem. Transfiguracija, ki jo je Rafael skoraj dokončal pred smrtjo in pod katero je ležal v svoji rimski hiši, preden so ga prenesli v Panteon, je prehod od formalnih načel renesančnega slikarstva v manierizem in barok.
