Tiskane izdaje
Francija je v 17. stoletju postala vodilna kulturna sila Evrope in to vlogo obdržala dobršen del 18. stoletja. Avstro-Ogrska je bila na področju umetnosti zelo uspešna ob koncu 19. in v začetku 20. stoletja.
Obiskovalci dunajske Albertine lahko v teh dneh na dveh ločenih razstavah občudujejo vrhunska umetniška dela iz obeh držav in obeh omenjenih obdobij. Razstava Od Poussina do Davida: francoske risbe Albertine je na ogled do jutri, do 18. junija pa si je mogoče ogledati razstavo Egon Schiele, na kateri lahko obiskovalci občudujejo risarsko mojstrstvo tega velikega umetnika avstrijskega ekspresionizma.
Samostojna umetniška kategorija
V prvi polovici 17. stoletja je bil najvplivnejši slikar v Parizu Simon Vouet (1590–1649), avtor številnih oltarnih in dekorativnih slik. Ko se je pripravljal na ustvarjanje svojih monumentalnih del, je s črno in belo kredo izdelal vrsto risb, ne le posameznih kompozicij, temveč tudi številnih detajlov. V njegovi delavnici so se izšolali številni prav tako izvrstni umetniki, avtorji vrhunskih risb.
V tistih časih so se risbe osamosvajale, postajale so samostojna umetniška kategorija, enakopravna z oljnimi slikami. K uveljavitvi risb kot samostojnih umetniških del je v veliki meri pripomogel Claude Lorrain (okoli 1600/1605–1682). Poleg študij kompozicij je v njegovem umetniškem opusu veliko risb krajin, ki so kmalu postale zelo priljubljene tako med ljubitelji slikarstva kot zbiratelji. Tudi malce starejši Nicolas Poussin (1594–1665) sodi med pomembne francoske umetnike 17. stoletja, čeprav je v glavnem živel v Rimu (in tam tudi umrl). Iz 18. stoletja so po risbah znani Antoine Watteau (1684–1721), François Boucher (1703–1770), Jean-Honoré Fragonard (1732–1806), Jean-Baptiste Greuze (1725–1805) … in končno Jacques-Louis David (1748–1825), ki je po francoski revoluciji dokončno odpravil okus rokokoja.
Umetniki za vladajoči razred
Risbe na razstavi Od Poussina do Davida: francoske risbe Albertine – skupaj sedemdeset – so nastale v času od vladavine Ludvika XIII. (vladal je od leta 1610 do 1643) do konca monarhije. V obdobju Ludvika XIII. je kardinal Richelieu, glavni kraljevi minister, vzpostavil sistem absolutne oblasti. To delo je nadaljeval njegov naslednik, minister in kardinal Mazarin. Kraljevi absolutizem je dosegel vrhunec v času Ludvika XIV. (vladal je od leta 1643 do 1715), ko je postala Francija vodilna evropska sila.
Kralj iz Versaillesa ni vodil le politike in administracije, temveč tudi takratno umetnost. Francoske risbe iz 17. in večjega dela 18. stoletja ne prikazujejo vseh vidikov takratnega življenja. Življenje na dvoru se je namreč bistveno razlikovalo od vsakdanjega življenja večine prebivalstva. Umetniki niso prikazovali življenja v revščini, na kakršno so bili obsojeni pripadniki nižjih slojev, in krvave realnosti takrat pogostih vojn, temveč so se raje posvečali temam, ki so ugajale pripadnikom vladajočega razreda. Risbe prikazujejo predvsem strasti bogatih in brezdelnih plemičev, ki sanjarijo o idiličnih krajinah in ljubezenskih zvezah.
Seveda so tudi v teh tematsko omejenih razmerah nastala dela, ki imajo veliko umetniško vrednost. Antoine Watteau je genialni risar fêtes galantes, razigranih ljubezenskih parov v naravi z bogato vegetacijo. François Boucher poudarja barvno iluzijo krajine, pri čemer uporablja belo in črno kredo na rahlo obarvanem papirju. Izjemen primer takšne risbe je njegov Akvadukt pri Arcueilu, ki je na ogled v Albertini. Razstavljene so tudi risbe številnih drugih francoskih umetnikov 18. stoletja, ki so se s to tehniko lotili različnih tematskih področij. Jean-Honoré Fragonard, mojster francoskega rokokoja, je vrhunski umetnik enobarvne risbe s čopičem. Pri njem papir ni le podlaga umetniškega dela, temveč je njegova belina eden glavnih nosilcev kompozicije risbe. Primer tega je Velika aleja cipres v parku Ville d'Este v Tivoliju. Tudi ta risba je na ogled v Albertini.
Druga polovica 18. stoletja je bila v Franciji čas družbenih in duhovnih sprememb. Začelo se je obdobje razsvetljenstva, v katerem ni bila več v ospredju aristokratska dvorna kultura. Med najproduktivnejše in idejno najraznovrstnejše umetnike na prehodu iz rokokoja v klasicizem sodi Jean-Baptiste Greuze. Na razstavi je na ogled več njegovih risb. Zanimivi so tudi portreti Hyacintha Rigauda (1659–1743), utemeljitelja uradne francoske portretne umetnosti, ki je postala zgled številnim umetnikom na drugih evropskih dvorih. Seveda je treba omeniti tudi Huberta Roberta (1733–1808) in njegove risbe arhitekturnih objektov – predvsem ruševin – v fantazijskih krajinah.
Egon Schiele – genialni kršilec tabujev
Prihodnje leto bo v znamenju treh velikanov dunajske umetnosti s konca 19. in začetka 20. stoletja, ki so umrli leta 1918, torej v letu, ko se je končala prva svetovna vojna in razpadla avstro-ogrska monarhija: arhitekta Otta Wagnerja (1841–1918) ter likovnih umetnikov Gustava Klimta (1862–1918) in Egona Schieleja (1890–1918). Schiele je bil najmlajši. Umrl je v zadnjih dneh oktobra 1918 za špansko gripo, zaradi katere je nekaj dni pred njim umrla tudi njegova noseča žena. Star je bil osemindvajset let.
Albertina je že letos poskrbela za uvod v Schielejevo leto 2018, in to z obsežno razstavo njegovih del, na kateri je na ogled 160 gvašev, akvarelov in risb. Skupni imenovalec večine slik je umetnikova osredotočenost na človekovo osamljenost, kar je v popolnem nasprotju s sistemom vrednot vladajočega razreda v obdobju fin de siècle. Velike fotografije iz tega obdobja, ki lebdijo v razstavnih dvoranah Albertine, razstavljene risbe po svoje soočajo z realnostjo časa in prostora, v katerih je živel in deloval Schiele.
V nasprotju s Klimtom, ki je bil zgled Schieleju, kar zadeva izdelavo risb, sam ni ustvarjal risb zgolj kot predloge za slike v olju večjega formata. Okoli leta 1910 je Schiele oblikoval samosvoj prepoznavni slog, ki ga je kazal predvsem z risbami. Za njegove risbe so značilni odločni obrisi, smela perspektiva in močno poudarjene kretnje in mimika. Schiele je upravičeno prav tako kot slikar – ali celo še bolj – spoštovan kot risar.
Težke življenjske razmere, v katerih so v drugi polovici 19. stoletja, v času pospešene industrializacije, živeli pripadniki proletariata, so med drugim pripeljale do razmaha tuberkuloze. Prav na Dunaju je bilo veliko obolelih, zaradi česar so tuberkulozo imenovali tudi »dunajska bolezen«. Schielejevi sestradani liki, ki so videti tuberkulozni, so ogledalo radikalne estetike grdega in popolno nasprotje idealu lepote gibanja in obdobja secesije v času Gustava Klimta. Schielejevi liki so alegorija brezdomnega modernega človeka, simbol človeške odtujenosti od norm meščanske družbe in cerkve. Njegovi moški in ženske so osvobojeni lažnega sramu. Schielejevo estetsko načelo je kršenje tabujev.
Egon Schiele je umetniško deloval eno samo desetletje, a je zapustil velikanski opus: več kot 330 slik in dobrih 2500 risb, pri čemer niso upoštevane risbe iz njegovih skicirk. V Albertini, kjer je veliko del iz vsake ustvarjalne faze tega genialnega umetnika, so dopolnili razstavo z izposojenimi deli iz številnih drugih avstrijskih in tujih zbirk.
Razstava Egon Schiele prikazuje umetnikov razvoj, hkrati pa poudarja določene značilnosti njegove umetnosti. Ena od njih je »prisotnost neprisotnega«, katere izvrsten primer je Portret violončelista – položaj njegovega telesa in kretnje jasno kažejo, da gre za človeka, ki igra violončelo – a na sliki ni inštrumenta. Nasploh so Schielejevi portreti, pa tudi avtoportreti, pogosto v prostorih, v katerih ni objektov, kar v njegovih kompozicijah ustvarja irealno ozračje. Schiele v nobenem svojem delu ni izstopil iz predmetnosti.
V Albertini so prikazani tudi rezultati najnovejših raziskav Schielejevih zapletenih Alegorijskih del. Po splošnem prepričanju se je Schiele v njih identificiral z idealom revščine Frančiška Asiškega, pripadnika frakcije frančiškanskega reda iz 13. stoletja, ki jo je papež v začetku 14. stoletja razglasil za heretično. Schiele se ne predstavlja le kot privrženec velike estetske svobode, temveč tudi kot zagovornik visoke etike in duhovnosti. S tega vidika je mogoče sprejeti tudi njegovo pogosto kretnjo razprtih prstov v obliki črke V. To kretnjo je prvič upodobil v Avtoportretu s telovnikom v vzorcu pavovega peresa iz leta 1911. Schiele z njo posnema Kristusa Pantokratorja iz mozaika v carigrajski cerkvi Kristusa Odrešenika. Na sliki samega sebe predstavlja kot samosvojega genija, umetnika, ki prinaša odrešitev svetu. Gre za to, da je enega od znanih prizorov iz bizantinske ikonografije ekspresionistično preoblikoval v kretnjo svojega časa.
