Dvestoletnica rojstva Janeza Puharja

Danes minevata natanko dve stoletji, kar se je v kamnoseški družini v Kranju rodil Janez Puhar (1814–1864), prvi in na področju tehnoloških inovacij daleč najpomembnejši slovenski fotograf. Njegova odkritja so sredi 19. stoletja odmevala po svetu.

V zgodovini fotografije mu pripada primat pri iznajdbi svojevrstnega postopka ustvarjanja fotografije na steklu, ki ga je sam imenoval svetlopis, danes pa mu v njegovo čast pravijo puharotipija. Da ga je dosegel, se je moral kljub duhovniškemu­ talarju spečati s peklenščkovim žveplom, posebnostjo svojega ­postopka.

Puhar ostaja velika tema tukajšnje fotografije, kljub temu pa z izjemo katalogov in strokovnih člankov na založniškem trgu redka. Kaj naj bi o njem vedel (recimo) vsakdo? Predvsem, da je bil v razburljivih pionirskih letih fotografije med prvimi, ki mu je fotografsko podobo uspelo fiksirati na stekleni plošči, pri čemer je z izvirno aplikacijo kemičnih elementov bistveno skrajšal čas ekspozicije, na do tedaj izjemnih 15 sekund, kar je bilo pomembno pri, denimo, ustvarjanju portretov. Krajša ekspozicija je od portretiranca zahtevala veliko manj potrpljenja pri nepremičnem poziranju kot pri drugih pionirskih fotografskih tehnikah z ekspozicijskimi časi, ki so jih merili v minutah.

Do svojega izuma, imenovanega tudi hyalotipija, je Puhar prišel v Ljubnem na Gorenjskem, natanko 19. aprila leta 1842, pri le 27 letih, pri čemer je treba vedeti, da se je to zgodilo le tri sezone za uradnim rojstvom fotografije, ki ga postavljajo v čas francoske razglasitve fotografskega postopka Louisa Daguerra na nivoju državne politike za »darilo svetu«. Zakaj je Puhar vendarle ostal na obrobju in za izumitelja fotografije na steklu velja – predvsem – Abel Niépce de Saint-Victor iz mogočne francoske izumiteljske dinastije Niépce, ki je razvil postopek pet let za njim?

Puharjev cilj kljub mednarodnemu odmevu ni nikoli prišel v širšo rabo. Zasnoval ga je predvsem v smislu pocenitve dragega postopka dagerotipije, po omenjenem Daguerru imenovane prve široko uveljavljene tehnike izdelovanja fotografij na kovinskih ploščah, prevlečenih s srebrom, ki so bile unikatne. Puhar jih je hotel nadomestiti s steklenimi ploščami, kar pomeni, da je negativno podobo na njem podložil s črno in tako dosegel vtis pozitiva, zaradi transparentnosti stekla pa je plošče lahko tudi obrnil in se izognil zrcalnemu efektu kovinskih dagerotipij.

Bistveno je, da svoje iznajdbe ni zasnoval v smislu koncepta matrice, negativa, ki bi omogočil poljubno število identičnih pozitivnih podob, postopka, ki je kasneje zavladal v svetu fotografije. Tako je njegov postopek, katerega posebnost je bila tudi, da je bil za razliko od drugih »suh« (zanj niso bile potrebne kopeli, le delo s parami), ostal zgolj Puharjev, kljub nekaterim poskusom in določenim rezultatom ga do danes v celoti ni uspelo ponoviti prav nikomur.

Svojevrsten sveti gral tukajšnje »fotografske arheologije« torej, ki ostaja odprt še dvesto let po njegovem rojstvu in sto petdeset po njegovi prezgodnji smrti, ko so mu po desetletjih dela s strupenimi kemikalijami, žveplom, jodom, živim srebrom in še čim odpovedala pljuča in je naposled podlegel jetiki. Umrl je v rojstni hiši v Kranju.

Od svetlopisa do »tičnopisa«

Kaj prinaša Puharjev jubilej? V različnih slovenskih okoljih so že gostili potujočo razstavo, v Banki Slovenije bodo oktobra dali v obtok in prodajo spominske kovance. »Izdelano bo 1500 zlatnikov z nominalno vrednostjo sto evrov, 2000 srebrnikov z nominalno vrednostjo trideset evrov in 150.000 dvokovinskih zbirateljskih kovancev z nominalno vrednostjo tri evre.«

Današnji jubilej bodo izkoristili tudi v Narodnem muzeju Slovenije, kjer hranijo večino njegovih maloštevilnih negativov in kjer bodo nocoj ob 19. uri odprli razstavo Blaženke First Puharjeva šifra: zagonetni izum prvega slovenskega fotografa. Kakšno šifro imajo v mislih, bo jasno po odprtju, na njej pa – resnično izjemoma, zaradi občuljivosti le prvih pet dni po odprtju – napovedujejo predvsem prisotnost njegovih maloštevilnih originalov.

Na knjižni trg je že prišla sveža monografija Janez Puhar: prvi slovenski fotograf in fotografski izumitelj (1814–1864) dr. Damirja Globočnika iz Gorenjskega muzeja, kjer deluje tudi Kabinet slovenske fotografije. Knjige niso založili v tem muzeju v Puharjevem Kranju, ampak pri Celjski Mohorjevi družbi, avtor pa se je v njej ob vnovičnem pretresu Puharjeve biografije in virov zanjo, obilici vizualno objavljenih virov in drugega gradiva posvetil tudi predstavitvi veliko manj znanega Puharjevega posvečanja fotografskim postopkom reproduciranja grafik, risb ali besedil na papirju, ki so ga pripeljali do kontaktnega postopka z – znova – steklom, ki ga je sam krstil s posrečenim izrazom »tičnopis« (sestavil ga je iz besed tik in pisan).

Z obrazložitvijo tega izuma, ki ga je imel za del lastne »steklomalarije« in katerega opis se danes zdi precej abstrakten (tudi tega nikomur ni uspelo ponoviti), se je z objavo besedila v Carniolii oglasil že 18. junija 1841, torej še pred objavo ­iznajdbe puharotipije.

O slednji je v isti Carniolii 28. aprila 1843 med drugim objavil: »Pri mojem izumu, ki obstoji že eno leto, gre za to, da od osvetljenih objektov odbita svetloba v cameri obscuri inficira molekule ogrete in očiščene steklene plošče, prav tako kot more to dotikajoče se telo in sicer, da se nato od mene osebno uporabljene pare, ki vežejo mnogo toplote med osvetlitvijo samo, ki traja po presoji okrog 15 sekund, ujamejo samo v zadnjem momentu, za tren očesa, na mestih, ki jih je zadela svetloba, ko se kondenzirajo ali električno pritegnejo, medtem ko ostane steklo na temnejših delih, pač sorazmerno po moči svetlobnih tonov, čisto, delno ali v celoti, torej se tu ne kondenzirajo, ampak odbijejo.« Stavek se zdi abstrakten in neskončno dolg, a je bil Puhar jezika vsekakor vešč. Posebno – sploh ne kratko – poglavje v Globočnikovi knjigi je namenjeno tudi poeziji, ki jo je pisal v slovenščini in ­nemščini.

Boj za izumiteljski primat

V širše mednarodne objave svoje iznajdbe se je podal precej let pozneje, šele po objavi postopka fotografije na steklu Abela Niépcea de Saint-Victorja, ko si je začel prizadevati za priznanje svojega prvenstva pri izumu. Postopek francoskega kolega se je za razliko od njegovega uveljavil v praksi, tako da je v zgodovini fotografije veliko odločilnejši, a je tudi Puhar, denimo v sami Franciji, leta 1852 dosegel članstvo Francoske akademije za kmetijstvo, manufakturo in trgovino, ki mu je 17. junija tistega leta podelila tudi diplomo, s katero ga je priznala za izumitelja fotografije na steklu.

Globočnik se je nasploh posvetil odmevu Puharjeve iznajdbe v mednarodnem prostoru, denimo sodelovanjem na velikih mednarodnih razstavah v Londonu, New Yorku in Parizu, ki jih je videlo na milijone ljudi. V katalogu londonske v Kristalni palači, ki jo je videlo kar šest milijonov, je bil predstavljen kot izumitelj novega odkritja, razstavil pa je podobo avstrijskega cesarja in motive z Bleda.

Puharjev izum je kljub njegovi odrinjenosti na Kranjskem v sodobni Evropi odmeval bolj, kot je bilo doslej znano, piše Globočnik, ki je nekatere odmeve v knjigi prvič objavil. Skoraj celoten opis Puharjevega postopka, ki je izhajal iz njegovega zapisa v poročilih Akademije znanosti na Dunaju leta 1851, je namreč leto zatem objavil Polytechnisches Journal, najpomembnejša nemška tehnična revija v 19. stoletju, ob tej pa v Nemčiji še Polytechnisches Notizblatt iz Frank­furta, Archiv der Pharmazie iz Hannovra in Chemisch-Pharmazeutisches Central-Blatt iz Leipziga.

V Londonu so ga prav tako leta 1852 objavili v The Chemical Gazette, leto zatem pa onkraj Atlantika v pensil­vanski strokovni reviji Journal of The Franklin Institute. V Franciji so ga predstavili v publikaciji Bulletin de la Société d'Encouragement pour l'Industrie nationale, in sicer v času pariške Svetovne razstave leta 1855, na kateri je sodeloval tudi Puhar. Sledile so še druge objave.

Le šest znanih fotografij na steklu

V knjigi je detajlno osvetljena tudi Puharjeva biografija. Izveš denimo, da niti v najhujši zimi ni kuril lastne sobe in da je v prostorih, v katerih je služboval, še dolgo po njegovem odhodu na drugo delovno mesto – kot duhovnik, kar je postal na materino željo, je deloval v Leskovcu, Svibnem, Metliki, Ljubnem, Radovljici, na Bledu, v Cerkljah, Smledniku, Kamniku in nazadnje Dovjah – smrdelo po žveplu. Tudi ko so sobe na novo prebelili.

Izvor njegovega priimka je bil verjetno nemški. Sam se je v skladu s krstno knjigo podpisoval kot Pucher, njegov rodbinski pri­imek pa se v matičnih knjigah pojavlja tudi kot Puecher, Puchar in seveda Puhar.

Čeprav se v arhivih ustanov v mednarodnem prostoru, ki jim je Puhar pošiljal lastne izdelke, nemara še kaj skriva, je njegov za zdaj znani opus puharotipij izjemno skromen. Čeprav je veliko fotografiral, je danes znanih le šest fotografij na steklu, ki jih je ustvaril po lastnem postopku.

Štiri hranijo v Narodnem muzeju Slovenije (pravzaprav tri, Puharjev najprepoznavnejši avtoportret se je namreč izgubil, nemara na neki razstavi na Dunaju, ohranjena je le kopija), enega Muzej za arhitekturo in oblikovanje, en pa ostaja v zasebni lasti. Kljub temu je Puhar na njih upodobil tako raznovrstne motive, da velja za prvega slovenskega avtorja fotografskega avtoportreta, posameznega in skupinskega portreta, portreta umetnika (realističnega slikarja Ivana Franketa), žanra in krajine.

Z le šestimi fotografijami! Drugi motivi, ki se jim je posvečal, so znani še iz sodobnih zapisov, ohranjenih pa je tudi nekaj njegovih tiskov in risb na papirju. Kaka prava fotografija, ki bi jo ustvaril na papirnem nosilcu, pa ne.