Tiskane izdaje
Bernard je sprva ustvarjal v različnih kolažnih in asemblažnih tehnikah. Te slike objekti so bile po kompoziciji in uporabljenih gradivih blizu novemu realizmu.
V začetku 80. let prejšnjega stoletja pa je kolažno tehniko povezal s poetično ikonizacijo krajinske podobe, vezano na istrski genius loci. V njih zasledimo skorajda etnografsko fantazijo z namigi na glagoljaške napise, na ploskovitost in zadržan, vendar zgoščen kolorit gotskih fresk, na tiho in skromno življenje v odmaknjenih istrskih vaseh. Enega vrhov tega obdobja predstavlja monumentalna Materada, ki z asociacijami na roman Fulvia Tomizze sintetizira obdobje istrskih palimpsestov.
Foto: Igor Zaplatil/Delo
To slikarstvo odlikuje izjemen občutek za estetske preobrazbe, v katerih se robustna krajina spreminja v subtilno sobivanje barvnih, snovnih in nesnovnih likov, večplastnih površin, v katere so se prelili cerkvice, hiše, polja, kamniti zidci, ciprese, prti, vsakdanje stvari in angelske prikazni.
Slike iz 90. let odlikuje likovno visoko urbanizirana gradnja, ki spominja na cézannovski premislek o oblikovanju prostora in barvnega nanosa v krajinski podobi. Vrtišče iz leta 1990 je triptih, ki stopnjuje intenzivna soočanja statičnih in dinamičnih likov, kontrastira vodoravne, krajinske poglede s prostorninami imaginarnih predmetov ter navpično arhitekturo zidne slike.
Umetnikova antropološka izkušnja je zmeraj povzdignjena v estetsko in slike so zaznavne in predstavne sinteze, izpričujejo vrhunsko umetniško spoznanje, v katerem so likovno harmonizirana vsa naravna in socialna protislovja. Kot poudarja Brejc, je to slikarstvo, v katerem znova prepoznavamo visoke kvalitete zgodovinske izkušnje: lepoto in harmonijo, simbolne vsebine in avtonomno obliko.
Foto Igor Modic/Delo
Slikar je nepopustljiv kritik lastnega ustvarjanja, a prav iz mogočnih dvomov in ustvarjalnih stisk nastajajo mojstrovine: kar je bilo v dekorativnem slikarstvu »nove podobe« zgolj čutno minljivo in izrazno naključno, se je v Bernardovem opusu zgostilo v občutje trajanja, poduhovljenosti in izrazne globine, piše na spletni strani galerije Hest.
Bernard je tudi umetnostni filozof, poznavalec zgodovine in teorije slikarstva, filozofije in literature. Svoje izvirno zasnovane spise s tega področja je zbral in objavil leta 2000 v knjigi Približevanja, leta 2008 je izšla še knjiga esejev Deleženja.
Bernard se je rodil leta 1937 v Celju. Po Šoli za oblikovanje v Ljubljani je študiral na ljubljanski Akademiji za likovno umetnost, kjer je diplomiral leta 1965 in leta 1968 končal še specialko pri profesorju Gabrijelu Stupici.
Več let je bil svobodni umetnik, leta 1985 je postal docent za slikarstvo na Akademiji za likovno umetnost, kjer je bil vrsto let redni profesor. Leta 2001 je bil na Slovenski akademiji znanosti in umetnosti izvoljen za izrednega in leta 2007 za rednega člana.
Leta 1986 je prejel Župančičevo nagrado, leta 1987 nagrado Prešernovega sklada in leta 1989 Jakopičevo nagrado. Leta 1997 je prejel še Prešernovo nagrado za vrhunske dosežke v likovni umetnosti.
