Dr. Damjan Prelovšek: »Enkrat bi županu rad pokazal, kaj vse je narobe«

Dr. Damjan Prelovšek je umetnostni zgodovinar, odličen poznavalec dela in življenja Jožeta Plečnika. Največjega slovenskega arhitekta je spoznal kot otrok, vse življenje pa živi v hiši, katere notranjost in vrt sta bila urejena po Plečnikovih zamislih. Nagrado Izidorja Cankarja, ki jo bienalno podeljuje Slovensko umetnostnozgodovinsko društvo, je pred tednom dni prejel za izjemen prispevek na področju raziskovanja slovenske arhitekture, zlasti Plečnikove arhitekture.

Gospod Prelovšek, ko vam je praška Akademija za arhitekturo, umetnost in oblikovanje leta 2008 podelila častni doktorat, so v obrazložitvi zapisali, da je vaše delo doma pogosto premalo cenjeno. Kako sprejemate zdaj najvišje stanovsko priznanje?

Glede obrazložitve ne vem, kako je bilo, a nagrade sem zelo vesel in je niti v sanjah nisem pričakoval, saj imam veliko nasprotnikov, ker si upam jasno povedati svoje mnenje. V življenju sem naredil veliko premalo in bi bilo koristno, če bi več. Toda niti ena moja pomembnejša knjiga – ne Josef Plečnik 1872-1957. Wiener Arbeiten von 1896 bis 1914 ne znanstvena monografija Jože Plečnik: 1872-1957: architectura perennis, ki je bila prevedena v več jezikov – ni mogla iziti pri nas.

Je pa pri znameniti ameriški univerzi Yale.

Ja in je bila v Angliji celo uvrščena med znanstvene knjige leta 1997. Pri nas se o tem niti pisalo ni in do zdaj nisem imel nobene možnosti izdati kar koli podobnega. So me pa pred nedavnim z Umetnostnozgodovinskega inštituta Franceta Steleta, kjer sem delal, povabili, da bi izdali dopolnjeno monografijo.

Čeprav vas poznamo kot velikega poznavalca Plečnika, ste pomembno nadgradili spoznanja predhodnikov tudi na področju baročne arhitekture in kiparstva. Bili ste prvi umetnostni zgodovinar na Slovenskem, ki se je posvetil raziskovanju arhitekture 19. stoletja, je brati v utemeljitvi nagrade.

Nekaj sem res naredil tudi na tem področju, a me ni toliko pritegnilo. Posvetil sem se Plečniku, ki je, tako sem trdno prepričan, najpomembnejši Slovenec, ki ga poznajo vsi strokovnjaki po svetu. Njemu enakovredna sta le še Prešeren in Zoran Mušič. Svetovno pomemben je tudi zato, ker je bil eden največjih cerkvenih arhitektov 20. stoletja poleg Le Corbusierja, Rudolfa Schwarza in drugih. Ko so jezuiti začeli govoriti o njegovi beatifikaciji, je nastal vik in krik, čeprav ne vem, kako bi mu to lahko škodovalo. Tudi Gaudí je postal blaženi. Na Češkem Plečnika zelo spoštujejo in prirejajo številne dogodke, medtem ko pri nas glede Plečnika ne pridete nikamor.

Se vam ne zdi, da se je v zadnjem desetletju nekaj vendarle spremenilo, morda zavilo celo v populistično smer. Včasih smo na Plečnika gledali kot na resnega, asketskega mojstra, zdaj ga vidimo tudi nasmejanega, s kužkom v naročju, po njegovi hiši pripravljajo veččutna vodstva, delavnice za otroke ... Kako gledate na to? Je to prava smer?

To je stvar muzealcev – mimogrede, fotografijo Plečnika s Sivkom, kužkom mojega starega očeta Matka, je posnel Plečnikov učenec Karel Řepa leta 1933 –, problem pa je, če na vodstvih pripovedujejo pravljice. Plečniku se med drugim stalno pripisuje avtorstvo dveh načrtov za Ljubljano; iz let 1928/29 in iz leta 1943. Toda bilo je tako. Moj stari oče je vzel Gizelo Šuklje (Plečnikovo diplomantko in asistentko op. p.) v svoj urad, da bi pomagala risati načrte za nov Plečnikov magistrat. Ta pa je brez Plečnikove vednosti v načrt Ljubljane vrisala vse njegove stvaritve, ki jih je zgradil ali nameraval zgraditi – s tem, da se je vmes že marsikaj spremenilo in se vsega sploh ni dalo več izvesti. To mi je sama pripovedovala. Danes pa kar velja, da je to Plečnikov načrt in pri tem nihče ne pomisli, da stvari ne gredo skupaj.

Kaj so še druge, v javnosti široko razširjene zmote?

Teh je veliko! Revimo zgodba o Emiliji Fon. Plečnik je bil že star, ko je pisal pismo Franu Saleškemu Finžgarju. V njem je dejal, da bi se oženil lažje kot kdorkoli drug, ampak si je mislil, če vzamem Dunajčanko, ne bom nikoli govoril maternega jezika, če vzamem lepotico, bom zanjo delal celo življenje, če bom vzel eno, ki ne bo lepa, se mi bo gravžala celo življenje, torej raje ostanem poročen z arhitekturo. Zares pa je bil skoraj zaročen z Dunajčanko Mario Peham, sestro Zacherlove žene. Vendar pri nas zgodba s kostanjeviško lekarnarko ostaja velepomembna. Ko je bilo 140. obletnica Plečnikovega rojstva, so na Češkem v obnovo vrtov praškega gradu vložili težke milijone, pri nas pa so izumili Plečnikov čaj, ki ga zelo verjetno ni pil. Pil je cviček in črno kavo. A vse to je v pismih, ki jih je treba brati. Prav tako tudi strokovno literaturo v nemščini in češčini.

Tudi, ko so obnavljali Plečnikovo hišo, so moje vêdenje ignorirali. Čeprav sem Plečnika kot desetleten otrok obiskal v njegovi hiši. Pokazal sem mu svoje risbe, on pa mi je dal debel črn svinčnik z željo, naj narišem Savinškovega konja, namenjenega za brionski paviljon, ki nato ni bil izveden.

Pred desetletji, ko je bil Plečnik povsem zapostavljen, so mi skušali dopovedati, da je tisto, kar gledam vsak dan doma, nekaj zastarelega, eklektičnega, in da nikoli več ne bo moderno, potem mi je prijatelj Boris Podrecca, svetoval, naj grem na Dunaj. Ko sem tam začel preučevati Plečnikova dela, sem spoznal, kako večplastna je njegova arhitektura in kako polna različnih tem, ki so obvladovale celotno zgodovino arhitekture, z nastopom funkcionalizma in železobetona pa počasi začele izginjati v pozabo. A ne zadostuje, da to samo vidiš, marsikaj moraš prebrati, primerjati in poznati čas, v katerem je Plečnikova arhitektura nastajala. Skoraj vsak dan me na Zarnikovi obišče kakšen tuj arhitekt ali strokovnjak, gostil sem tudi Franka O. Gehryja, medtem ko naše to še vedno ne zanima. Tudi aktualni minister za kulturo se mi je za vabilo le zahvalil, videl ga pa verjetno nikoli ne bom. Slovenci smo narod pisane besede, sol naroda so literati, zato ne razumejo, da nekdo lahko isto pove tudi z oblikami ...

In to zelo univerzalno.

Točno tako!

Čemu pripisujete to, kot pravite, nezanimanje?

Enostavno jih ne zanima. Poglejte, kaj delajo! Sredi Plečnikovega leta so pri Gradaščici vse uničili. Dela so zaupali komunali, ki je naredila po svoje. Spomeniškega varstva ni nikjer!

Katere so še sramotne točke spomeniškega varstva?

To, da se ne briga.

Kateri spomeniki bodo tako nepopravljivo uničeni?

Zelo veliko jih je. Pri cerkvi sv. Mihaela na Barju so pred časom na stopnišču zamenjali kanalizacijske cevi z valji, ki nimajo nobenega smisla, namesto žlebov, iz katerih je voda v curku tekla proč od stavbe, ker je bilo tako ceneje, so žlebove namestili ob steno in znova uničili arhitektovo zamisel. V notranjosti so dodali zavese kot za v kuhinjo ter velik zaboj s spovednico, Plečnikova bi popolnoma zadostovala. In tako naprej. Tudi pri dokumentaciji za Unescov seznam je več napak.

Lahko kakšno izpostavite?

Med drugim piše, da je bil naš glavni baročni arhitekt Gregor Maček, čeprav je moj sodelavec dr. Blaž Resman že pred leti dokazal, da sploh ni bil arhitekt, temveč gradbenik. Največja poniglavost je tudi, da trdijo, da s slovensko stranjo nisem želel sodelovati. Ko so me vprašali, koga bi predlagal v komisijo, sem naštel nekaj imen, Andreja Hrauskyja, Aleša Vodopivca in še nekatere, nato pa so me iz nje izpustili. Potem je prišlo povabilo češke strani.

Podobno je s Hrauskyjevo knjigo Simboli v Plečnikovi arhitekturi, ki zavaja že z naslovom; v njej skoraj ni nobenega konkretnega simbola. Ne gre za celotno Plečnikovo arhitekturo, temveč le za Ljubljano. V knjigi je tudi nekaj večjih faktografskih napak.

Letos mineva 60. obletnica Plečnikove smrti. Česa o njem še ne vemo dovolj oziroma se ne zavedamo?

Pojdite po Ljubljani in poglejte, v kakšnem stanju je. Enkrat bi županu Zoranu Jankoviću zelo rad pokazal, kaj vse je narobe. Vem, kako je nekoč bilo in z bolečino v srcu spremljam vandalske izgrede. V parku ob ortopedski kliniki so ukradli Šlajmerjev kip, Plečnikov podstavek pa je še vedno prazen. Stalno uničujejo Pengovov kipec pred Kazino, čeprav je na spomeniku le še plastična kopija. Plečnikove stvari so pomazane z barvnimi razpršilci ...

Kaj pa Plečnikov stadion? Pred kratkim je Društvo arhitektov Ljubljana pripravilo okroglo mizo, na kateri so bolj kot ne podpirali zamisel, o kateri ste govorili že pred dvanajstimi leti, da naj bi bil stadion namenjen šolski uporabi in rekreativnim dogodkom. Kakšen razplet pričakujete?

Za stadion sem plačal 1800 evrov, ko sem bil na ministrstvu za kulturo (generalni direktor direktorata za kulturno dediščino op. p) in me je Joc Pečečnik tožil preko odvetnika Mira Senice, ker mu nisem vsega dovolil. Menda je bil tako razburjen, da ponoči ni spal in je v službo hodil neprespan, zaradi česar je imel samo izgubo in je od mene zahteval milijon evrov.

Ampak končalo se je pri 1800 evrih.

Končalo se je zelo hitro, ker so me vrgli iz službe in nisem bil več zanimiv za Pečečnika, a toliko sem moral plačati odvetniku. Glede štadiona ne pričakujem nič, ker ne vem, kako se bo vse skupaj obračalo. Vem pa, da se je civilna iniciativa tega zelo resno lotila. Stadion se po predloženem projektu nikoli ne bo gradil, ker zanj ni nobene potrebe, tudi obnovil se nikoli ne bo, vendar bosta tako mestni in svet kot spomeniško varstvena služba projekt skušala spraviti skozi do te mere, da bodo postavili tri stolpiče na parceli Fondovih blokov, od katerih bodo določeni imeli profit. Sramota pa je, da se za to žrtvuje spomenik državnega pomena! V pogodbi je pisalo, da če ne bodo projekta zgradili v enem letu, se bo prekinila, a so jo že devetkrat ali desetkrat podaljšali, čeprav bi jo zlahka ustavili. Tudi 20 milijonov, ki naj bi jih Pečečnik že vložil, je ocena tjavdan.

Na Češkem se za skrb spomenika najvišje kategorije obveže država, zato zelo dobro premislijo, kaj uvrstijo na seznam. Za obnovo spomenikov namenijo 70 odstotkov proračuna ministrstva za kulturo, pri nas le 0,65 odstotka. Prav tako v nobeni evropski državi kulturni spomeniki niso obdavčeni, razen v naši, zato se jih vsi trudijo uničiti. Metoda je enostavna: najamete brezdomce, ki jim nimate kaj vzeti, ti zakurijo ogenj, kot se je zgodilo pri Klavnicah, Rakuševem mlinu, Bellevueju, Kolizeju ... Potem spomenik propade in ga črtamo s seznama. Tudi 31. člen spomeniškega varstva deluje v to smer. Če bi se, denimo, ljubljanska nadškofija odločila podreti stolnico in tam zgraditi garažo, je to možno. Morali bi dokazati, da stolnica ni grajena po standardih 21. stoletja, najeli bi strokovnjaka, ki ga bi sami plačali in ta bi povedal, v kako zelo slabem stanju je stavba, potem bi jo morali dati v prodajo, denimo, vsaj za pet minut, saj v zakonu niti časovni okvir niti cena nista predpisana. Tudi zadnji nadomestni ukrep, prepisan iz zakona o varovanju narave, lahko preskočite. Ko ste to izpolnili, lahko delate, kar želite. Tudi jaz lahko uničim stanovanje, pa mi nihče ne bo nič naredil. Ker spomeniška služba ne dela. To je največji pogrebni zavod za spomenike, kar jih imamo.

Kako pa je živeti v kulturnem spomeniku državnega pomena, glede na to, da uporaba prinaša tudi obrabo?

V družini smo na Plečnikovo delo vedno gledali s spoštovanjem in tudi jaz jo skušam čim bolj ohranjati. Če je ne bi imel, bi že zdavnaj zapustil to žalostno deželo, ki jo imam sicer iskreno rad. Sploh pa je nekaj fantastičnega, da vas za skrb za spomenik še obdavčijo in da imate samo dolžnosti. Zakonu je videti, da so ga pisali predvsem arheologi. Ko se bo vse sesulo, bo vse skupaj le še arheologija in tako bodo lahko v miru raziskovali našo stavbno dediščino.