Tiskane izdaje
Hrvaški kipar Ivan Meštrović (1883–1962) je eden najbolj cenjenih umetnikov z območja Jugoslavije, ki se je hitro uveljavil tudi v svetu. Ogled ene od pogostih tem njegovega ustvarjanja, golote in erotike, nam od sinoči ponuja razstava v Galeriji Cankarjevega doma.
Na razstavi Ivan Meštrović, telesnost in erotika v kiparstvu je na ogled približno 50 del, kipov in risb, ki so nastali v obdobju od leta 1903, ko je Meštrović sodeloval na Dunaju na razstavi Združenja umetnikov Avstrije, do leta 1946.
Že leto zatem je na povabilo ameriške akademije znanosti in umetnosti razstavljal v newyorškem Metropolitanskem muzeju in od takrat do konca življenja, 16 let, ostal v ZDA, kjer so v več mestih njegove skulpture.
Že zgodaj slaven
Pred tem je živel na Dunaju, v Parizu, Beogradu, Rimu, Zagrebu, Splitu, Lozani in Ženevi. Redno se je vračal v domovino, kjer je na svojo željo tudi pokopan in kjer je zapustil veliko monumentalnih skulptur in spomenikov. Razstavljal je v številnih mestih po svetu, njegovo delo je hitro postalo znano, zaradi česar je zaslužil dovolj denarja. Na Svetovni razstavi umetnosti leta 1911 v Rimu je dobil prvo nagrado za kiparstvo, postal je popularen, naklonjena mu je bila mednarodna kritika.
Po samostojni razstavi v Muzeju Victoria in Albert v Londonu leta 1918 je dobil oznako novega evropskega zvezdnika in neverjetnega genija. Njegov izjemni kiparski talent se kaže v lirični in dramski izraznosti človeškega telesa, kar ga je uvrstilo med velike svetovne umetnike prve polovice 20. stoletja.
Meštrović je vse življenje vzneseno upodabljal gole ženske in moške ter telesno strast med njima kakor tudi med ženskama. Pri tem se ni osredotočal zgolj na mlada telesa, temveč tudi na stara, in ta dela so bila v času nastanka deležna precejšnjega zgražanja. Takrat so se na primer zgražali – marsikje se najbrž še danes – nad delom Starec in dekle. Kip je nastal v prvem desetletju prejšnjega stoletja, ko je Meštrović študiral na Dunaju.
Takrat je bila še bolj provokativna skulptura Vdovi, ki prikazuje goli ženski v lezbični nasladi. Kakor da bi se umetnik hotel opravičiti za to erotično delo, je pojasnil, da so ga zanj navdihnili vojna in v njej padli možje ter južnoslovanski miti. Ženski naj bi torej objokovali svoja padla moža. Provokativna je tudi skulptura Moderna Venera, akt ženske, ki med nogami stiska Erosa in so jo leta 1906, ko je nastala, prepovedali razstaviti na Dunaju.
Meštrovića je navdihovala umetnost različnih obdobij, zanj je bila zelo pomembna antika. Zbiral je fotografije in reprodukcije najpomembnejših primerkov antične skulpture in arhitekture. Med bivanjem v Parizu v letih 1908 in 1909 je pogosto obiskoval tamkajšnje muzeje, zlasti Louvre, in skiciral antična dela. »Tukajšnji muzeji name bolj vznemirljivo vplivajo kakor sami umetniki,« je tedaj napisal v pismu. Meštrović je vtkal erotiko v dobro znane stare mite, kot so o Amorju in Psihi, Ledi in labodu, in v biblijsko zgodbo o židovski princesi Salomi.
Patriarhalni pogled
Ivan Meštrović je na žensko gledal, kar je razvidno iz njegovih skulptur, za današnje razmere mačistično in patriarhalno, deloma zato, ker je bil drugačen duh časa, in deloma zato, ker je odraščal v izrazito ruralnem okolju v dalmatinskem zaledju. Po njegovem je žensko, kajpak submisivno, določal spol, zlasti njena reproduktivna vloga, ki jo je mitiziral in povezoval s čistostjo in svetostjo. Izraza »večno feminilno« ali »večno žensko«, ki sta se uveljavila konec 18. stoletja in v začetku 19. stoletja, je Meštrović uporabljal tudi v svojih literarnih delih.
Pri pripravi te razstave je bil dragocen vpogled v Meštrovićev avtobiografski roman Ogenj in opekline, v katerem avtor nakazuje, zakaj si je tako pogosto izbiral temo prepovedane poltene ljubezni. Razpet med zglednim družinskim življenjem kot imperativom in hlepenjem po svobodi je svojo umetniško pozornost v obilju usmerjal k češki umetnici Růženi Zátkovi in še kakšni ženski, do katerih je imel močna čustva, čeprav je bil poročen.
V njegovih erotičnih delih je prepoznati tudi njegovi ženi, Ružo in Olgo. Na skulpturah Eva in Adam, narejenih za dunajskega industrialca Karla Wittgensteina, so na Evinem obrazu prepoznavne poteze žene Ruže Klein. Na Meštrovićevo življenje in delo je pomembno vplivalo pet žensk. Olimpija je bila romantična ljubezen, Ruža intelektualna in umetniška, Růžena senzualna, Marija lirska in Olga, s katero sta dobila štiri otroke, predvsem družinska.
Lepota in grdota
V nekaterih umetnikovih delih je minimalno erotike, v drugih v obilju. Meštrovićeva telesnost se kaže v različnih aspektih, od poželenja, nagonov do življenja in smrti. Tako so na skulpturi starke vidne sledi življenja, toda te jo naredijo bolj zanimivo in lepšo.
Zanimiva razstava prikazuje elemente lepote, grdote, strasti in sramu. Na nov način predstavlja Meštrovića kot analitika človeškega telesa. Razstavo v Cankarjevem domu so pripravili hrvaški kustosi Zorana Jurić Šabić, Dalibor Prančević ter Barbara Vujanović in je bila leta 2016 premierno na ogled v zagrebški Gliptoteki Hrvaške akademije znanosti in umetnosti. Dela so iz javnih in zasebnih zbirk.
Po besedah vodje razstavnega programa v Cankarjevem domu Nine Pirnat Spahić je Meštrović za slovensko umetnost pomemben kot profesor v Zagrebu, kjer so se šolali mnogi slovenski kiparji. Prijateljeval je tudi z Jožetom Plečnikom.
