Tiskane izdaje
Tokratna razstava ni pregledna, čeprav vsebuje dva ducata del, ki so nastala v obdobju od leta 1987 do danes (na razstavi so dodana tri nova). Razprostira se po celotnem drugem nadstropju Muzeja sodobne umetnosti, njeno tematsko vezivo pa so vse vrste iluzij, od optičnih do naših mentalnih in čustvenih.
Subtilen umetnik
Vadima Fiškina, ki od leta 1996 živi in dela v Ljubljani ter je po izobrazbi diplomirani arhitekt moskovskega inštituta za arhitekturo, lahko pogosto srečamo kot scenografa. Kot vizualni umetnik, čigar dela so v evropskih galerijskih in zasebnih zbirkah, se je doslej predstavil na številnih samostojnih in skupinskih razstavah, med drugim tudi trikrat na Beneškem bienalu (leta 1995, 2003, 2005).
Je subtilen in humoren umetnik, pogosto na meji med empirično znanostjo in otroškim čudenjem, med zahtevno tehnologijo in ročno spretnostjo. Njegova dela so igriva in zabavna, polna paradoksov. Pogosto kot material uporablja svetlobo, ki je sama po sebi minljiva, nesnovna in neotipljiva materija za ustvarjanje, po naravi kontemplativna, eterična, neulovljiva. Na tokratni razstavi se igrivo loteva meje med iluzijo in deziluzijo.
Že prvo delo na razstavi, Snow_Show iz leta 1997, se poigrava z našimi sanjami in željami ter je bilo v časih, ko je nastalo, tehnološko precej zapleteno. Narejeno je kot govorniški pult, za katerega lahko stopi obiskovalec in izreče v mikrofon čarobne besede v fiktivnem javnem nastopu. Njegov stavek elektronski glas z nekajsekundnim zamikom izgovori po zvočniku, nakar se na govorca vsujejo svečane bele bleščice. Doživi svoj trenutek slave, sreče in vzhičenja.
Tudi delo Miss Christmas se nanaša na iluzijo pričakovanja čudeža ob božiču z vsemi našimi željami. Na belo steno je kot svetlobni odsev projicirana senca palme, ki se giblje v vetru, pred njo pa je na realnih tleh resnična posoda s črno barvo. Obe podobi sta realni, vidni, le da je ena narejena iz svetlobe, druga pa iz fizične materije. Tako realen material za barvanje kot s svetlobo izrisana palma na steni sta sočasno resnična in neresnična, odvisno od našega pogleda in zaznave.
Svetloba kot material
Za razstavo je ustvaril novo delo, 3D Solidarity, ki je na steno izrisana tridimenzionalna geometrijska svetlobna kompozicija. Narejena je s pomočjo treh projektorjev, od katerih vsak žarči svoj nepravilno oglati lik, za dosego harmonične celote pa je treba nastaviti projektorje manualno in z veliko potrpljenja. Prav tako je novo delo Doorway. Gre za vrata v steni, ki se odpirajo in zapirajo, ob tem pa med odpiranjem v prostor mečejo na tla svetlobni odsev. Delujejo povsem realno, fizično, le da je celota narejena s svetlobno manipulacijo in zato povsem neresnična, tehnološki trik z več projektorji.
Optični trik je tudi delo Coffee and Ink. Na lično mizo je postavljena steklenička s črnilom, ki jo osvetljuje luč, vendar senca, ki jo steklenička izriše na mizi, kaže rustikalno čajno skodelico z baročnim ročajem. V luči namreč ne sveti resnična žarnica, temveč mali projektor, tako da je odsev za objekt že predhodno definiran.
Speedy Day tematizira svetlobo in Einsteinovo teorijo, po kateri bi se čas ustavil, če bi potovali s svetlobno hitrostjo. Čas enega dneva je Fiškin skrčil v minuto, v kateri se na svetlobni kocki izmenjata dan in noč, sončni zahod in vzhod, tema in svetloba dneva. V minuti doživimo 24 ur njegovih svetlobnih sprememb.
Projekt Sun_Stop se ukvarja s sončnim zahodom in soncem, ki nikoli ne zaide. Kot mali princ Antoina de Saint-Exupéryja, ki se je presedal s stolom po svojem malem planetu, da bi lahko gledal naslednji sončni zahod, se je Fiškin povezal s štiridesetimi institucijami, ki so s kamerami snemale sončni zahod v realnem času in ga nato z zapleteno računalniško tehnologijo (s pomočjo sodelavca na Institutu »Jožef Stefan«) sestavil v polurni sončni zahod, v katerem sonce nikoli ne zaide.
Tehnologija in neobstoječe
Prepletanje zapletene tehnologije in elementarne fizike ter njunih raznolikih učinkov v naših življenjih je prav tako pogosto vezivo Fiškinovih del. V enem od njih termogenerator s pravo toploto proizvaja elektriko, ki napaja žarnico. Ob njem kot kontrast stoji drugo delo, iz stropa iztrgan lestenec s potrganimi električnimi kabli, a žarnice kljub temu svetijo. Gre za trik, saj lestenec napaja z elektriko skriti kabel. Eno delo uporablja resnično fiziko in pravo tehnologijo ter pojav elektrike pri termičnem gibanju molekul na plošči, drugo delo pa igriv trik. »Ukvarjam se z umetnostjo in ne s tehnologijo, zato tehnologija ni v prvem planu,« pravi Fiškin. »Je le uporabno orodje z neomejenimi možnostmi.«
Tehnologija je pripeljala človeka tudi do neravnovesja in absurdov. V delu Don Kihotov pakt nekaj velikih stoječih ventilatorjev poganja vetrnico, ki proizvaja elektriko, ta pa napaja ventilatorje. Zdi se zelo učinkovita povezava, vendar ventilatorji porabijo več elektrike, kot je proizvede generator. »Gre za idealističen način našega delovanja, v katerem potrošimo več, kot porabimo,« pojasni umetnik.
Kar nekaj del obravnava tisto, česar ni v fizičnem svetu, a mu je človek vdihnil življenje. M. I. Star je delo, ki je nastalo leta 2004, ko je na mednarodni zvezdni asociaciji registriral zvezdo. Ta se s svojim imenom neprestano sprašuje, ali je zvezda, ima natančne koordinate na nebu, v galeriji pa tudi uradni certifikat registracije, ki zaznamuje njen obstoj. »Nekateri te asociacije ne priznavajo,« pravi Fiškin, »a to zame ni pomembno. Ko stvar poimenuješ, ji daš življenje.«
Takšno je tudi delo, sestavljeno iz stoječih žarnic, ki sta kot dve abstrahirani figuri, iz njiju pa moški in ženski glas kot v dialogu po abecedi navajata imena mest in držav, ki ne obstajajo v realnosti, temveč v literaturi, filozofiji, filmih. »Po eni strani ne obstajajo, a jim je s poimenovanjem človek dal življenje.«
Resnično kot neresnično
Med njimi je še kup drugih del, recimo soba njegovih risb, ki delujejo kot abstraktne črte in podobe, a v njih ni nič abstraktnega. So konkretne slike tlorisov, narisov in prerezov cest, hribov, plasti kamenja in zemlje. Ali recimo delo s primitivno teleportacijo žogice iz ene škatle v drugo, ki se nanaša na klasično iluzijo, ki jo uporabljajo iluzionisti v svojih nastopih. Pa delo, ki deluje kot zapletena povečava molekularnega sistema na steni kakšnega kemijskega laboratorija, pravzaprav pa gre za povečane bucike za šivanje. Nasprotno je delo, ki je pravzaprav bilo nekaj realnega, vendar deluje nerealno. Ko je delal scenografijo za predstavo Interpretacija sanj Matjaža Bergerja, ki je bila v Postojnski jami, so vanjo namestili leteči balon. Ko so naredili fotografije, je balon v jami deloval kot fotomontaža, nekaj neresničnega.
Zadnje delo na razstavi se imenuje Magic Button. Ko obiskovalec pritisne rdeč gumb, se na steni pojavi umetnikova glava, iz stropa se vsujejo milni mehurčki, elektronski glas pa obiskovalcu pove: »there is no magic«, nobene magije ni, le elektronsko vezje, projekcija, nekaj svetlobnih efektov in milni mehurčki.
Ob razstavi je izšel slovensko-angleški katalog (z besedilom Chrisa Sharpa in Viktorja Misiana), ki je enake oblike, kot so navodila za uporabo, ki jih dobimo ob nakupu gospodinjskih naprav. Zapakiran je v plastično vrečko, na zadnji strani pa vsebuje tudi navodila za obiskovalca z nasvetom, naj – če mu razstava ni všeč – zahteva povračilo denarja za vstopnino z rokom pritožbe v osmih delovnih dneh.
