Tiskane izdaje
Kaj se zgodi ob srečanju ruševin antičnih Pompejev, zamrznjenih v času, dve tisočletji mlajših antičnih bogov poljskega kiparja Igorja Mitoraja in talenta fotografa iz Slovenije?
Zgodi se serija sijajnih, vizualno izčiščenih in podobno brezčasnih fotografij. Podpisuje jih Žiga Koritnik, ki je znova obiskal mesto, katerega življenje je zastalo leta 79.
Fotograf z dolgo kilometrino pri motrenju sveta skozi fotoobjektiv, ki je znan tudi po tem, da je pofotografiral lep del Italije – predvsem njenega juga, Sicilije, Eolskih otokov, Apulije in velikokrat Sardinije –, je Pompeje prvič obiskal pred davnimi desetletji.
Modri Ikar iz leta 2013, Tindarej iz leta 1997 in Spomini iz leta 2012 na forumu s pogledom na Vezuv in množico turistov »fotografov«. Foto: Žiga Koritnik
Nekdaj enajsttisočglavo mesto, ki ga je leta 79 Vezuv prekril s štirimi do šestimi metri vulkanskega pepela in življenje mesta v mirnih letih pax romana tragično zamrznil v času, je, kot pravi, nanj že tedaj ustvarilo izjemen vtis, letos pa se je vanj vrnil. Tako rekoč kot turist s sinom, seveda pa vsak turist na pot vzame tudi fotoaparat.
Vnovično srečanje s Pompeji, pozabljenimi tisočletje in pol, se je izteklo v srečanje fotografa s kiparstvom slavnega poljskega kiparja Igorja Mitoraja, čigar dela, ki na svojevrsten način obujajo mediteransko klasiko izpred tisočletij, letos dopolnjujejo vtis. Na arheološko nahajališče so postavili trideset Mitorajevih kipov monumentalnih dimenzij, kar pomeni, da obiskovalce pričakajo tudi novodobni bogovi.
Razpokani Ikar iz leta 1998 je umeščen v baziliko. Foto: Žiga Koritnik
Kot pravi Koritnik, je v Pompejih tokrat naletel na idealno fotografsko situacijo; serija njegovih posnetkov je rezultat iskanja izčiščenih kadrov in kompozicijskih kombinacij med ruševinami ter Mitorajevim obujanjem klasike, po drugi strani pa tudi vztrajnega čakanja. Pompeji so namreč kot turistični magnet prizorišče nenehne gneče.
Veliki Toskanec iz leta 1981 v baziliki. Foto: Žiga Koritnik
Mitoraj, ki je zaslovel kot eden mednarodno najprepoznavnejših poljskih kiparjev in je tudi večino umetniške kariere izoblikoval v mednarodnem prostoru, se je rodil med drugo svetovno vojno, leta 1944 na Saškem, v nemškem mestecu Oederanu tik onkraj današnje poljsko-nemške meje. Sprva se je formiral na Poljskem.
Na krakovski akademiji je študiral slikarstvo in v domačem okolju realiziral prve razstave, leta 1968 pa je domovino zapustil in se sprva izpopolnjeval v Parizu. Za njegovo kariero in vstop v svet kiparstva je bilo sicer pomembno tudi srečanje z Mehiko in širšo kulturo Latinske Amerike.
Modri Ikar iz leta 2013 in Tindarej iz leta 1997 na forumu. Foto: Žiga Koritnik
Kot kipar se je v zgodnjem obdobju izražal v keramiki in bronu, obisk italijanske Carrare leta 1979 pa mu je odprl pot še v kiparjenje v marmorju, po katerem to toskansko mesto slovi že od starorimskih časov in brez katerega bi si zelo težko predstavljali tudi umetnost vodilnih mojstrov renesanse in kasnejših obdobij umetnostne zgodovine.
V Italiji je sicer Mitoraj deloval v mestu Pietrasanta v neposredni bližini Carrare, kar je primeren kraj za kiparja. Ime mesta je namreč mogoče prevesti kot Sveti kamen, v njem pa je leta 1983 odprl atelje in tudi sicer preživel velik del življenja.
Tudi Spomine iz leta 2012 so postavili na forum. Foto: Žiga Koritnik
Svoje monumentalne kipe, javne skulpture, je sicer ustvarjal v najrazličnejših okoljih po svetu in se z njimi pridružil tistim umetnikom, ki so tudi v sodobnosti izhajali iz univerzalnih kanonov antične, klasične umetnosti. Na Poljsko se je vrnil šele leta 2003 in doma dve leti zatem dobil zlato medaljo za zasluge na področju kulture, imenovano gloria artis.
Leta 2012 so mu sonarodnjaki podelili še eno najvišjih nacionalnih odličij, križec reda odrodzenia Polski (prerod Poljske), predlani pa se je v starosti 70 let poslovil. Umrl je v bolnišnici Saint-Louis v Parizu.
Znan je bil po obravnavanju različnih človeških čustev ali fenomena minevanja z opiranjem na klasično formo, tega pa v Pompejih, svojevrstnem simbolu minevanja časa, seveda ne manjka. Njegovi monumentalni kipi iz brona stojijo na najrazličnejših točkah, od Venerinega templja do bazilike na forumu, od Vie dell'abbondanza (ulice obilja, bogastva) do Trikotnega foruma.
Krilati Eros z roko iz leta 2013 na ulici Via dell'abbondanza (ulici obilja). Foto: Žiga Koritnik
»Bogovi in mitološki junaki bodo napolnili ulice in trge mesta, ki ga je pokopal Vezuv, in se kot sanje dvignili iz ruševin,« je še pred odprtjem projekt opisal direktor spomeniškovarstvenega nadzorništva za Pompeje Massimo Osanna. »Mitorajeva dela kot ikonični, nemi simboli opominjajo na pomen klasike v sodobni kulturi. Kot je Théophile Gautier napisal že leta 1852, v Pompejih antično življenje od modernega ločita le dva koraka.« Razstava bo na ogled še vse do januarja.
Skorajšnjo razstavo napoveduje tudi Koritnik. Ne sicer posnetkov iz Pompejev, temveč bo zadnji dan oktobra v Berlinu, v razstavišču na Schillerstraße 106, razstavil tudi fotografije »sardinskega cveta«. Ne kake samonikle avtohtone rožice, marveč je tako – v italijanščini kot fiore sardo – ime avtohtonemu otoškemu ovčjemu siru, katerega nastajanje in življenje, ki se spleta ob njem, je fotografsko interpretiral v mestecu Gavoi.
Razpokani Ikar iz leta 1998 in Ikar iz istega leta v družbi Ikarije (različice z naramnicami) iz leta 1996 v baziliki. Foto: Žiga Koritnik
Na Sardinijo se sicer vrača vsaj enkrat na leto. Takoj po odprtju razstave bo v prvih dneh novembra kot mednarodno prodoren portretist glasbenikov in odrskega dogajanja v Berlinu spremljal Jazzfest Berlin, sledila pa bo še pot v Skopje, kjer na tamkajšnjem festivalu jazz glasbe že dolgo velja za hišnega fotografa.
Iz glasbenega dela svojega opusa sicer letos izpostavlja izid kompleta štirih cedejev, ki so izšli ob srečanju švedskega saksofonista Matsa Gustafssona z abrahamom, del tega kompleta pa je tudi knjižica s fotografijami Koritnika in Petre Cvelbar ter spremnimi eseji. Gustafsson velja za eno osrednjih figur sodobnega evropskega jazza v zadnjem obdobju, znan pa je po raskavem, robustnem, energičnem izrazu, ki ga vpenja v svobodnjaški jazz, improvizirano godbo ali mešanico trdega rocka in jazza.
