Tiskane izdaje
Alen Ožbolt je nenehni raziskovalec vizualnega umetniškega polja. Če je v umetniškem tandemu V.S.S.D. (Veš slikar svoj dolg) z Janezom Jordanom »kopal po pesku« in se utapljal v ognju, se je kasneje spraševal o kipu in kiparstvu. Danes razmišlja o fotografiji, ki to ni.
V Galeriji Photon v Ljubljani je na ogled razstava Alen Ožbolt: Ceci n'est pas une photographie s podnaslovom Prostori fotografije/Na, nad, pod, čez fotografijo, ki bo na ogled do 9. oktobra. Predstavljena dela se navezujejo na uporabo fotografskega medija in različne načine njegovega vstopanja v umetnikovo delo. Na razstavi so tako dela iz časa, ko je bil avtor še del tandema V.S.S.D., in iz obdobja njegovega samostojnega delovanja ter novejše stvaritve iz let 2009–2014.
Ožboltovo vizualno ustvarjanje ima izhodišče v »prostorski sliki«, v kateri prevladujeta trodimenzionalnost in ambientalnost slike oziroma slikarstva, ter v vpeljevanju prostorske in časovne kategorije v gledalčevo percepcijo. Čeprav umetnik fotografije nikoli ni uporabljal kot primarnega izraznega sredstva, je ta v njegovem delu vselej igrala pomembno vlogo, lahko med drugim preberemo v predstavitveni zloženki.
Iz nekega drugega časa
»Težko je razumeti, kaj se je dogajalo sredi osemdesetih let, to so bili drugi časi, druga politika, ni bilo mobilnikov, interneta, bila je Jugoslavija in informacije so slabo prihajale do nas,« je Alen Ožbolt razložil na razstavi pred predvajanjem starih vhs-posnetkov, ki dokumentirajo prve projekte tandema V.S.S.D., in dodal: »Ti posnetki izhajajo iz drugega kulturnega konteksta in prav zato so zanimivi.«
Sprva je menil, da razstava v Galeriji Photon nima posebne povezave s posnetki, a je kmalu ugotovil, da je pravzaprav tesno povezana.
»Zakaj? Zato, ker sva na začetku zelo veliko sodelovala s fotografi, ker so bile najine razstave enkratne in neponovljive umetniške instalacije. Sodelovala sva z Markom Modicem, Petrom Škrlepom, Božidarjem Dolencem in na koncu še najtesneje in najbolj pogosto z Bojanom Salajem, s katerim smo naredili veliko skupnih projektov. To je bilo dolgotrajno intenzivno sodelovanje, saj ni bilo digitalne fotografije, ni bilo pripomočkov ... Danes nihče več ne slika tako, kot so fotografirali pred tridesetimi leti, ko smo živeli v drugem času. In zato so tudi vhs-posnetki iz tistega obdobja za to razstavo pomembna ilustracija, dopolnilo.« Postavitev v prvi sobi Galerije Photon je kontrast razstavljenim delom v drugi sobi.
Umetnikove intervencije
»Razstavljena dela, na katerih so podpisani fotografi, niso dokumenti umetniškega ustvarjanja in del, ki sva jih ustvarila kot tandem V.S.S.D., ampak so sama po sebi umetniška dela.« Umetnik je še poudaril, da to ni slikarska, ampak fotografska razstava, kar je razložil s tem, da »za nobeno fotografijo ni imel v roki fotoaparata«. Pri teh fotografskih delih, ki so razstavljena, ni bilo nujno, da bi umetnik ali avtor prijel v roke fotoaparat. Skratka, nekatera fotografska dela so narejena brez uporabe fotografske tehnologije.
Dela Alena Ožbolta se pogosto posvečajo raziskovanju kompleksnih odnosov med umetniškim delom in njegovo (fotografsko) podobo in, izhajajoč iz njene predmetnosti, generiranju novih pomenov fotografije. V ta sklop sodi delo Incubus – Z vseh 4 strani (2010–2013), pri katerem fotografija postane del prostorske instalacije, ter delo Igra (ženska, avto in denar) (2002, v sodelovanju s fotografom Bojanom Salajem), v katerem raziskuje likovne ideje skozi fotografijo oziroma je ta edina pričevalka, da je to delo sploh obstajalo.
V delu Photo graph (2003), v katerem avtor v fotografije intervenira z različnimi mešanimi tehnikami, se zrcali ne le eksperimentiranje z različnimi mediji, temveč tudi razmislek o ontologiji podobe in o tem, kaj so »gradniki« oblike, menijo v Galeriji Photon.
