Tiskane izdaje
Internet je z vsesplošno rabo in dostopnostjo novo orodje profesionalnih in ljubiteljskih umetnikov. Razstava Večni september v Galeriji Škuc, ki nastaja v koprodukciji z Aksiomo, zadeva prav dinamično in množično kulturo, ki jo spodbuja svetovni splet.
Za kaj torej gre pri tovrstni spletni ustvarjalnosti? Spletna aktivnost kitajskega umetnika Ai Weiweia nakazuje nekaj dimenzij tega fenomena. Ko je namreč Weiwei objavil sliko sebe, na kateri v rokah drži svojo nogo kot brzostrelko, je ta motiv zakrožil po spletu, in sicer so ga povzeli in po svoje predelali številni drugi uporabniki interneta.
To, da se je Weiweieva spletna akcija tako hitro in množično prijela med ostalimi spletnimi uporabniki, zadeva pojem viralnosti (podobe, ki se širijo kot virus).
Motive, ki se tako razširijo, po analogiji z genetskim prenosom imenujemo memi. Mem je torej enota kulturnega prenosa. Najpopularnejši memi so pogosto ikonične podobe zgodovine umetnosti ali popularne kulture ter zvezdniških imen različnih področij.
A to ni nujno. Logika spletne kulturne ustvarjalnosti ne prejudicira, kateri izdelek bo viralen ali memetičen. Tudi čisti neznanec, amaterski umetnik, lahko z youtube posnetkom dobi na milijone ogledov – obisk, ki mu ga težko zagotovi katerakoli galerija na svetu.
Sveže in
Kustosinja razstave Valentina Tanni je za Delo povedala, da jo je po večletnem spremljanju tovrstne produkcije na spletu, na youtubu in blogih fasciniralo dvoje. Po eni strani jo je navdušila svežina tovrstnih izdelkov, ki nastajajo brez omejitev, zunaj umetniških kodov, po drugi strani pa to, da ljudje (spletni uporabniki) umetniške ali ikonične podobe naše civilizacije uporabijo, predrugačijo ter distribuirajo zunaj njihovega konteksta. V tovrstni produkciji kulturnih vsebin, naj bodo viralne ali zgolj obskurne, Tanni vidi desakralizacijo umetnosti in nastajanje množične, kompleksne in izjemno zanimive kulture.
Na razstavi so tako predstavljeni profesionalni umetniki, ki že tematizirajo to novo spletno kulturo in reflektirajo nastalo situacijo. Takšen je, denimo, video Tymka Borowskega in Pawła Sysiaka Kako deluje umetnost? Resen film o problemih in rešitvah. Gre za vizualni esej, v katerem poljska umetnika obravnavata ključna vprašanja umetnosti, denimo problem kulta osebnosti, ki je poligon delovanja uveljavljenega umetniškega sistema.
Izdelki amaterjev, ki so prav tako vključeni v razstavo, so po svoje bolj avtentični in izvorni, pravi Tanni, obenem v njih kustosinja vidi protipol kodificiranemu svetu sodobne umetnosti. Med najbolj ustvarjalne uporabnice youtuba sodi Wendy Vainity, ki oblikuje groteskne in grozljive animacije. Ob tem poudarja, da so tudi prejšnja stoletja poznala takšen amaterski »primitivizem«, ko so ljudje po svoje apropriirali kulturne in umetniške artefakte.
Večni september torej ponuja vpogled v to, da je nekatere estetske in slogovne strategije, ki jih po večini pripisujemo sodobnoumetniški sceni, prevzela in jih uveljavila popularna kultura, ki se poraja na spletu.
Po temah
Večni september združuje številne umetnike in njihova dela, ki tematizirajo ikonografijo in družbenopolitične dimenzije popularnih računalniških softverov, spletnih strani, orodij, kot so iskalniki, ponudniki e-pošte, družabnih omrežij, kot so Google, Facebook, Youtube ipd. Phil Thompson se v svojem delu na primer ukvarja s problemom avtorskih pravic v navezavi z Googlovim umetnostnim projektom Google art Project, ki omogoča dostopanje do virtualnih dvoran svetovnih muzejev.
Paul Destieu v delu My Favorite Landscape predstavlja prilagojeno sliko najbolj slavnega namizja za Windows XP. Public Access Davida Horvitza predstavlja umetnikov vdor na wikipedijo.
Spletna ustvarjalnost je povezana s tematiko avtorskih pravic danes, saj poteka prav s pomočjo prevzemanja obstoječih podob, videov, glasbe in njihovega nadaljnjega recikliranja. Mark McEvoy, denimo, v svojem delu analizira naravo izdelovanja podob in se osredotoči na remiksanje, eno najbolj vplivnih spletnih praks.
V tem kontekstu velja izpostaviti tudi predavanje nemškega umetnika Matthiasa Fritscha, ki bo predstavil zgodbo Techno Vikinga, svojega videa na youtubu. Ta posnetek z neke parade je namreč od leta 2001 dobil na desetine milijonov ogledov. Deset let potem, ko ga je umetnik lansiral, ko je postal predmet remiksanja številnih drugih uporabnikov, je protagonist v videu Fritscha tožil in iztožil.
Problem, ki je nastal z razsodbo, zadeva prav virilnost zaslovelih podob, predvsem to, da skozi dostopnost in vidnost podobe postanejo del kreacij drugih spletnih uporabnikov povsod po svetu. Kako torej s spleta odstraniti na tisoče memov Techno Vikinga, ki so nastali iz izvornega posnetka?
Stoletni duhovi
V okviru predavanj se vsaj delno na problem apropriacij podob in informacij na spletu nanaša projekt Paola Ciria Ulični duhovi. Umetnik, ki bo letos že drugič nagrajen na festivalu Ars Electronica v Linzu, v svojem delu problematizira Googlov ulični pogled, ki vključuje tudi slike ljudi, sicer nekoliko zamegljene zaradi slabše resolucije.
V svojem projektu jih je Cirio natisnil v naravni velikosti in jih nalepil tja, kjer so bile posnete. V tem projektu problematizira to, da ljudje niti ne vedo, da so njihove podobe shranjene v Googlovem arhivu. Cirio je za Delo povedal, da se mu zdi sporno predvsem to, da velike korporacije pridobivajo in hranijo informacije, podatke, slike, s katerimi posegajo v zasebnost posameznikov – ne da bi ti za to vedeli.
Ciriov politično profilirani opus nasploh zadeva problem javnega in privatnega. Delo Vrzel za vse (Loophole for All), za katero bo letos dobil zlato niko na festivalu Ars Electronica (pri nas smo ga lahko videli v začetku leta v projektnem prostoru Aksioma), namreč tematizira neznane lastnike podjetij, ki delujejo na Kajmanskih otokih. Po njegovem bi morala imeti javnost vpogled v dejavnosti in lastništvo velikih podjetij, ki s svojim delovanjem na trgu, velikimi zaslužki in utajami davkov vplivajo na življenje svetovne družbe.
Vojne ikone
Primer živahne ustvarjalnosti in odzivnosti spletne umetniške javnosti je projekt Star Wars Uncut Caseyja Pugha, ki bo na ogled v okviru razstave. Prvi film iz serije Vojna zvezd (Novo upanje) iz leta 1977 je ta avtor namreč razdelil na več kot štiristo nekajsekundnih delov in povabil spletne uporabnike, naj odkupijo posamičen kos filma ter po istem scenariju, ob isti glasbi, napravijo svojo različico tega dela po svoji želji (z animacijo, ponovno ekranizacijo, lutkami ...). S to akcijo je nastala nova različica kultnega filma.
Razstava, ki sicer ne bo trajala večno, ampak do 26. septembra, torej slovenski javnosti prvič predstavlja fenomen raznolike, dinamične, pogosto humorne kulturne produkcije na spletu – in ga tudi reflektira.
