Tiskane izdaje
Giambattista Tiepolo (1696–1770) je veliko ime slikarstva, risbe in grafike, virtuoz dinamičnih, lahkotno zasnovanih kompozicij, ki je tudi na papirju pričaral ognjemet podob na meji realnosti in rokokojskih vizij. Izbor 77 njegovih risb iz zbirke tržaškega Mestnega muzeja Sartorio sedaj tudi obiskovalcem Narodne galerije omogoča stik z njegovo umetnostjo iz oči v oči.
Tržaška zbirka, ki je v celoti precej širša, saj obsega 254 risb, je za opus Giambattista Tiepola neprecenljiva. Uvrščajo jo v najpomembnejše ohranjeno risarsko gradivo tega osrednjega protagonista zadnjega poglavja beneške slikarske šole, ki se pne od 14. do 18. stoletja, in postavljajo ob bok zbirkam, ki jih hranijo Viktorijin in Albertov muzej v Londonu, Muzej Horne v Firencah, Državna galerija v Stuttgartu in Muzej Correr v Tiepolovih Benetkah.
V Trstu je bilo posamezne izseke iz nje seveda mogoče že videti ob različnih priložnostih, tako na obsežnejših razstavnih predstavitvah kot – zaradi občutljivosti tega gradiva – v okviru izmenjujočih se izborov v stalni zbirki, v Ljubljano pa je reprezentančen izbor za razstavo Giambattista Tiepolo: Risbe. Iz zbirk Civici Musei iz Trsta prišel zahvaljujoč Veleposlaništvu Italije v Sloveniji, Muzejskemu polu Furlanije-Julijske krajine, Italijanskemu inštitutu za kulturo v Sloveniji in občini Trst oziroma tamkajšnjim Mestnim muzejem, med katere sodi tudi Mestni muzej Sartorio, imenovan po baronu, trgovcu in donatorju Giuseppeju Sartoriu (1838–1910), ki je zaslužen tudi za pridobitev Tiepolovih risb, in njegovi družini.
Osrednjo študijo v katalogu podpisuje ugledni umetnostni zgodovinar Giorgio Marini, poznavalec Tiepolovega dela, ki deluje v kabinetu risb in tiskov firenške galerije Uffizi, pred tem pa se je angažiral v Mestnih muzejih v Veroni in na tržaški univerzi. Predlani je bil tudi kustos razstave Giambattista, Giandomenico in Lorenzo Tiepolo: Barve risbe v Kapitolskih muzejih v Rimu, na kateri je levji delež, okoli polovica, pripadel ravno tržaškim risbam.
»Prav Tiepolova zmožnost, da s skromnimi sredstvi – s črto, z laviranjem in z minimalnim dodajanjem belila – ustvari bogastvo podob, ki so plod njegove domišljije, znova in znova vzbuja naše občudovanje njegove ustvarjalnosti,« zapiše o risarski dediščini slikarja, ki je prepričal tako domače beneške kot izjemno oddaljene naročnike in dvore. Deloval je v Benetkah in drugod na severu Italije, vse do Milana in Bergama.
Najznačilnejše mojstrovine izven Benetk je zapustil v Vidmu, kjer je slikal v stolnici, palači patriarha in drugod ter se tako že v mladih letih – ko je začasno zapustil Benetke in tamkajšnjo ostro likovno konkurenco – izoblikoval v izjemnega slikarja, na dvoru knezoškofa v Würzburgu in naposled v Madridu, kjer je za Karla III. okrasil Kraljevo palačo in tudi cerkvene objekte. V Madridu je 17. marca leta 1770 tudi umrl nenadne smrti.
Zaslepljujoča svetloba na papirju
Kot zapiše Marini, je bilo zanj risanje bolj kakor za kogarkoli drugega nenehno beleženje toka ustvarjalne misli s pomočjo dovršene tehnike, v kateri odseva bleščeča jasnost njegove odprte prostorske zasnove. Tehnično preprost jezik risbe je uspel preobraziti v slogovno zelo bogato in glede na funkcionalnost različno naravnano govorico.
V njegovi družini – imel je obsežno družinsko delavnico; z ženo Mario Cecilio Guardi, sestro prav tako znamenitega beneškega slikarja Francesca Guardija, je imel kar deset otrok, med njimi Giandomenica in Lorenza, ki sta znana kot njegova slikarska asistenta – so se pomena risb, ki jih je ustvaril izjemno veliko, zavedali. Sin Giandomenico, tudi sam pomemben slikar in grafik, jih je uredil v albume, verjetno še za časa njegovega življenja.
»Nobena skupina risb katerega drugega mojstra ne naredi takšnega vtisa zaslepljujoče svetlobe kakor Tiepolove risbe, na katerih zmerno naneseno razredčeno črnilo še dodatno poudari svetlost lista,« je zapisala Marjorie Benedict Cohn, umetnostna zgodovinarka s Harvarda, temu razkošju pa se je mogoče v Narodni galeriji ob diskretni osvetlitvi in pritajeni baročni glasbi prepustiti ob v petih tematskih sklopih.
To so študije figur angelov, antičnih vojščakov, alegoričnih in mitoloških podob, zatem obrazi, maske in karikature, krajinski izrezi s podrtimi in križajočimi se drevesnimi debli in študijami psov, zatem dekorativni in ornamentalni motivi, denimo vaze, čelade, maskeroni in detajli orožja, ter nazadnje fantazijski motivi z gostim prepletom simbolov. V zbirki Mestnega muzeja Sartorio je zastopan celoten tematski razpon risarske umetnosti »zadnjega beneškega umetniškega genija« in istočasno »odličnega državljana sveta«, če citiramo še dve Marinijevi oznaki.
V katalogu razstave je seveda predstavljena provenienca Tiepolovih tržaških risb in v okviru tega dolga desetletja trajajoč zaplet, ki na las spominja na znano zgodbo o umetninah beneške šole iz Kopra, Pirana in Bernardina, ki jih je Italija leta 1940 odpeljala iz tamkajšnjih javnih in cerkvenih zbirk ter nikdar vrnila. V to zgodbo je kot trenutno nahajališče glavnine teh del (ob Mantovi in Padovi) dodobra vpleten tudi Mestni muzej Sartorio, a je zgodba Tiepolovih risb diametralno nasprotna.
Leta 1916, sredi prve svetovne vojne, je oblast ukazala umik Tiepolovih risb v dunajski Umetnostnozgodovinski muzej, do katerega pa niso nikdar prišle, saj se je vojaški avtomobil z njimi zaustavil v Ljubljani, risbe, zložene med dva kartona, v ovojnem papirju s pečatom tržaškega muzeja in v prav tako zapečatenem zaboju, pa so pristale v tedanjem Rudolfinumu, zdajšnjem matičnem objektu Narodnega muzeja Slovenije.
Že novembra leta 1918, ob koncu vojne, ko je Trst pripadel Italiji, je vodstvo tržaškega muzeja sprožilo postopek za vrnitev, a se to v vseh povojnih letih ni zgodilo. Direktor Narodnega muzeja Josip Mantuani vrnitvi ni nasprotoval, preprečila jo je meddržavna politika, risbe pa so se v Trst vrnile šele po fašistični okupaciji Ljubljane. 21. junija leta 1941 je zaboj z njimi znova pristal na vojaškem vozilu in krenil v obratno smer. Tako lahko zapišemo, da so Tiepolove risbe drugič v Ljubljani, a prvič javno na ogled.
Risbe v Izoli prodane za drobiž
Na področju današnje Slovenije pa so že tretjič. V katalogu preseneti izostanek podatka o starejši provenienci risb. Baron Sartorio je ob nakupu leta 1893 zanje odštel več tisoč goldinarjev, prvi del zbirke pa je kupil od kiparja Luigija Contija, ki je risbe za zelo skromen znesek kot anonimne, neprepoznane, pridobil od tržaškega antikvarja Giuseppeja Zanolle, pri katerem so se nahajale kot del odkupljene dediščine pokojnega grafika Antonia Vivianija.
Kipar je seveda želel s preprodajo lepo zaslužiti, pripoved o Sartorievi poti do risb pa je ohranil slikar in njegov umetniški svetovalec Carlo Wostry, na katerega se sklicuje tudi avtorica zapisa o provenienci zbirke v tokratnem katalogu Lorenza Resciniti. A v njenem zapisu pogrešaš za tukajšnjo javnost nedvomno zanimiv podatek, da je Zanolla risbe in druge predmete iz Vivianijeve dediščine takorekoč za drobiž kupil v Izoli.
Wostryjevi zapisi so dostopni v različnih knjižnih objavah. Nimamo jih pri roki, a že medmrežje ponuja naslednji citat njegovih besed, ko govori o odkritju: »Neke nedelje ga je kipar Conti (namreč antikvarja Zanollo, op. a.) med svojo potjo videl, kako se je namenil brskati po zaboju s starimi papirji, ki jih je prinesel iz Izole in so pripadali staremu grafiku Vivianiju, umrlemu deset let pred tem. Zanolla vsebine zaboja sploh ni poznal in ga je gotovo kupil za par forintov. O tem je izvedel Sartorio, ki me je prosil, naj se glede nakupa zbirke pogajam s Contijem.«
Tokratni katalog z 215 stranmi izolskega izvora ne omenja. Izola je iz zgodbe o neprecenljivih risbah izpadla. Ne izveš, ali je nemara italijanska stroka njihov izvor v tem mestu ovrgla, kar pa bi lahko v katalogu predstavila z ustreznim strokovnim aparatom. Prav tako se Tržačani ob obnavljanju zgodbe o tukajšnji odtujitvi zbirke med prvo svetovno vojno in njenih desetletjih v Ljubljani ne opredeljujejo do še kako aktualnega vprašanja restitucije odtujenih umetnin iz obalnih mest.
V Mestnem muzeju Sartorio o tovrstni problematiki pri spletni predstavitvi provenience odtujenih umetnin, k ogledu katerih vabijo – ob razstavi Tiepolo v Trstu v sezoni 2012/13 so, denimo, v kontekst predstavitve risb umestili tudi njegovo odtujeno sliko Madona s pasom in svetniki iz piranske cerkve Sv. Marije Tolažnice –, sploh ne spregovorijo.
Le direktorica tukajšnje Narodne galerije dr. Barbara Jaki v predgovoru tokratnega kataloga skrajno diskretno zapiše: »Za Tiepolove risbe se je odisejada sklenila najbolj primerno možno; to bi nas lahko spodbudilo k dejavnemu reševanju podobnih zapletov.« In: »Trdno verjamemo, da ustvarjalno, prijateljsko sodelovanje tlakuje poti za nadaljevanje in reševanje odprtih vprašanj v duhu medsebojnega razumevanja in spoštovanja.«
