Tiskane izdaje
Novica je primerna za čas vročinskega vala, ko so oblačila odveč. Če se posloviš od njih, je hladneje, a lahko tudi pristaneš »na hladnem«. To se je pripetilo švicarski umetnici Milo Moiré.
Ta je po poročanju tiska, denimo britanskega The Telegrapha, za točko svojega performansa izbrala enega osrednjih pariških turističnih magnetov, Eifflov stolp, se v njegovi bližini slekla in prisotne poprosila, če bi ob njej pozirali za selfieje. Nekaj jih je posnela, a je hitro vzbudila živahno zanimanje pariških mož postave.
Ti so 31-letni performerki s slovaško-španskimi koreninami najprej nasvetovali, naj se obleče, nato pa so si jo zaželeli le zase. Kot je javnosti sporočil njen menedžer Peter Palm, so jo pospremili v ječo, v kateri je prebila noč, še prej pa poprosili tudi za prstne odtise in fotografsko poziranje. Ne za selfieje, temveč za policijski arhiv.
Francozi tistim, ki se v javnosti postavljajo s kazanjem genitalij, grozijo z letom zaporne kazni in 15.000 evri globe, pri čemer pa umetniške nastope, ki vsebujejo goloto, ponavadi tolerirajo. Švicarka je sicer že dan po aretaciji smela na svobodo, med odzivi pa je bilo tudi mnenje, da je lokalni policisti najbrž niso upoštevali kot resno umetnico. Lahko tovrstne kriterije postavljajo policisti, in ne umetnostni strokovnjaki? Če da, se pariški razlikujejo od kolegov v Švici in Nemčiji.
Aretacija le v Franciji
Moiréjeva je namreč podoben performans nemoteno izvedla v Baslu, seveda v času Art Basla, najpomembnejšega sejma vizualne umetnosti na svetu, njen preformans Plop Egg pa je brez vmešavanja mož postave minil tudi v nemškem Kölnu v času najstarejšega in nekoč vplivnega nemškega umetnostnega sejma Art Cologne.
Tedaj je svoj nastop zastavila tako, da je za ustvarjanje abstraktne slike oziroma prikaz svojevrstnega »akcijskega ekspresionizma« uporabila kar lastno rodilo. Iz sebe je, potem ko se je povzpela na dve pripravni stojali, iztisnila jajca, napolnjena z barvo, ta pa so s kakega metra višine pristala na belem platnu. Potopek je sama označila za skoraj meditativnega.
Ne prišteva se med feministke, pač pa med tiste, ki pri svojem delu preizkušajo cenzuro in se zavestno postavljajo nekam med umetnost in pornografijo. Med vzornike prišteva klasika konceptualizma Marino Abramović in Josepha Beuysa, svoje tovrstno ustvarjanje pa je v enem stavku opisala takole: »Pri ustvarjanju uporabljam izvirni vir ženskosti − vagino.«
Kritika Guardiana Jonathan Jones in The Independenta Jess Denham sta sicer njene nastope raztrgala. Prvi je članek o njenem performansu Plop Egg, denimo, naslovil Umetnica, ki nese jajca z vagino – ali zakaj je umetnost performansa tako trapasta. Si torej pariški policisti delijo mnenje s kritikoma onkraj Rokavskega preliva?
