Tiskane izdaje
Čepin (1977) se začenja uveljavljati tudi v tujini. Predlani je tako požel odmevne kritike za razstavo na Dunaju. Med priznanji velja omeniti nagrado na bienalu slik malega formata v Ljutomeru in dve nagradi na slikarskem ex-temporu v Piranu: veliko odkupno nagrado in grand prix.
Že na razstavi Sove niso, kar se zde v galeriji Kvartirne hiše Celje je Čepin predlani nadaljeval svoje ukvarjanje s temeljnimi eksistencialističnimi vprašanji smisla človekovega bivanja in njegove ujetosti v prostor in čas. Na svojih slikah v različnih tehnikah je prikazal na prvi pogled likovne všečne, vsebinsko pa temačne upodobitve družbene realnosti: osamljenosti človeka, njegove izoliranosti.
Leto prej je Čepin v Galeriji Nika Ignjatiča v Celju postavil razstavo Come into my Sleep in takrat dokazal, da je zanj relevantna in produktivna le družbeno angažirana umetnost. Kot ljubitelj filmskih grozljivk se Čepin slikarsko najraje izraža s pomočjo presenečenja: na prvi pogled dopadljive podobe, ki gledalca nenadoma prežamejo z neprijetnimi občutki.
Tudi mariborskemu občinstvu je tokrat Matej Čepin v galerijskih prostorih Kible pokazal podobe čudovitih krajin. Vanje je postavil osamele osebe, ponekod upodobljene do absurdnosti preprosto, s čimer je opozoril na anti-socializacijsko morbidnost moderne družbe, splošno izkrivljenost in popačenost iluzije realnosti.
O enem izmed del je likovna kritičarka Nina Jeza tako dejala: »Pennywise, obče prepoznavni simbol klovnovske fobije Stephena Kinga, nas onkraj postapokaliptičnega ekscesa srhljive good-day-today ugotovitve sili k razmisleku o neki drugi, globlji, pomenljivi, tudi srhljivi stvarnosti.«
