Tiskane izdaje
26. aprila bo od bombardiranja Guernice minilo 80 let. Uničenju baskovskega mesteca, prvemu tovrstnemu napadu nemških nacistov in italijanskih fašistov na civiliste, ki je napovedalo strahote druge svetovne vojne, so v pariškem ateljeju Pabla Picassa sledili eruptivni tedni. Guernico, ustvarjeno v 35 dneh, je razstavil kmalu zatem, v Španiji ji bodo ob jubileju namenili razstavo.
Razstava Usmiljenje in groza pri Picassu; Pot h Guernici (Piedad y terror en Picasso; El camino a Guernica) bo v madridskem Nacionalnem muzeju in centru umetnosti Reina Sofia, kjer je Guernica v stalni zbirki od leta 1992, to slejkoprej najznamenitejšo podobo vojne minulega stoletja pa bodo postavili v kontekst drugih Picassovih del, tudi iz Picassovega muzeja in Centra George Pompidou v Parizu, Tate Modern v Londonu, newyorških muzejev MoMA in Metropolitanskega muzeja ali Fundacije Beyeler iz Basla.
Bombni napadi vsakih 15 minut
Zadnje priče tragedije v Guernici, ki je med špansko državljansko vojno veljala za utrdbo republikancev, se še niso poslovile. Stoletnik Luis Ortiz Alfau, nekdanji vojak na republikanski strani, se še spominja odvažanja trupel in reševanja ranjenih: »Okoli štirih popoldne so priletela tri nemška in italijanska letala in se vračala vsakih petnajst minut. Odvrgla so sprva eksplozivne, zatem zažigalne bombe. Mesto je zagorelo.« Današnje ocene žrtev napada nemškega Legion Condor in italijanske Aviazione Legionaria se razlikujejo, bilo naj bi jih med 150 in 300.
Picasso, ki je od leta 1904 živel v Parizu, je fotografije tragedije prvič videl dva dni kasneje, z ustvarjanjem ogromne slike, visoke 349 in široke 777 centimetrov, pa je začel na prvi dan maja. Njen nastanek ob rue des Grands-Augustins je dokumentirala Dora Maar, njegova tedanja muza in fotografinja s, kot znano, tudi hrvaškimi koreninami, povezan pa je z naročilom španske republikanske vlade za razstavo na svetovni razstavi v Parizu tega leta.
To so odprli že slab mesec po bombardiranju, 25. maja, v španskem paviljonu arhitekta in Le Corbusierovega učenca Josepa Lluísa Serta, postavljenega na prizorišču razstave blizu Eifflovega stolpa, na katerem sta dominirala gigantska paviljona Hitlerjeve Nemčije in Stalinove Sovjetske zveze, pa je bila premierno na ogled julija.
Guernica sprva ni navdušila
Prvi odzivi na mojstrovino z izrazom, reduciranim na črno, belo in sivine, so bili mešani. Pravzaprav jih ni bilo veliko. »Picasso pripada preteklosti,« je bil nad njo razočaran britanski kritik Anthony Blunt. Max Aub, kulturni ataše republikancev v Parizu, jo je moral zagovarjati pred španskimi uradniki, ki so jo želeli nadomestiti s tradicionalnejšo sliko Madrid 1937 (Črna letala) Horacia Ferrera de Morgada.
Tudi ta je danes v stalni zbirki Reine Sofie, prikazuje pa obupane ženske z otroki v vojni vihri. Guernico so kritizirali tudi nekateri levičarji, marksisti. Očitali so ji pomanjkanje političnega angažmaja in izostanek vizije boljše prihodnosti, nasprotno pa je de Morgadova slika španske komuniste in tudi širšo javnost navdušila.
Guernica bo na razstavi postavljena v kontekst širših Picassovih razmišljanj. Izbor bo osredotočen na izvor njenih elementov v njegovem starejšem opusu: dinamičnih, divjih upodobitvah figur ali figur z usti, razprtimi v krik, ambivalentnih prizorih nasilja in seksualnosti.
Pa tudi na njegove zasnove interierjev in različne formalne eksperimente, brez katere Guernice ne bi bilo. Na ogled bodo tudi kasnejša dela, vse do poskusov vrnitve k historičnemu slikarstvu v 50. letih. Denimo s Pokolom v Koreji ali Padcem Ikarja, ustvarjenim za Unesco.
