Tiskane izdaje
Od novembra lani do marca letos so v Bernu in Bonnu skoraj hkrati pripravili razstavi z umetniškimi deli iz zbirke, ki si jo delita Švica in Nemčija.
Na razstavi v Bernu smo si ogledali več kot 150 razstavljenih del, večino so ustvarili vrhunski umetniki klasične moderne.
V Umetnostnem muzeju Berna je bila do 4. marca na ogled razstava Podoba stanja Gurlitt: 'Izrojena umetnost' – zaplenjeno in prodano (Bestandsaufnahme Gurlitt: »Entartete Kunst« – Beschlagnahmt und verkauft), v Zvezni umetnostni dvorani v Bonnu pa so do 11. marca postavili razstavo Podoba stanja Gurlitt: nacistični umetnostni rop in posledice (Bestandsaufnahme Gurlitt: Der NS-Kunstraub und die Folgen).
Umetnostni muzej Berna (Kunstmuseum Bern), ki so ga ustanovili leta 1879 in je najstarejši švicarski umetnostni muzej s stalno zbirko, je v zadnjih letih vzbudil veliko medijske pozornosti, potem ko so 7. maja 2014, dan po smrti zbiratelja Corneliusa Gurlitta (1932–2014), objavili, da je Gurlitt v oporoki zapustil svojo zbirko temu muzeju. Zbirka z več kot 1500 umetniškimi deli ni »običajna« zbirka skrivnostnega bogataša, zaljubljenega v umetnost. Cornelius Gurlitt je bil sin Hildebranda Gurlitta (1895–1956), velikega trgovca z umetninami v času Hitlerjevega vladanja v Nemčiji.
Ernst Ludwig Kirchner: Akta na ležišču (Dva modela), 1907/08. Foto: Zapuščina Corneliusa Gurlitta © Kunstmuseum Bern
Hildebrand Gurlitt je bil eden od štirih ljudi, ki so jih nacisti izbrali, da so v tujini prodajali dela »izrojene umetnosti«. Nacisti so tako zaničljivo pravili moderni in avantgardni umetnosti, ki je niso samo prezirali, ampak so sprejeli tudi zakon, na podlagi katerega so takšna dela zaplenili nemškim fizičnim in pravnim osebam. Hildebrand Gurlitt je tako pridobil številne risbe in druga dela znanih umetnikov iz prvih desetletij 20. stoletja.
Po drugi svetovni vojni je bil Gurlitt nekaj časa v hišnem priporu, vendar zavezniških preiskovalcev niso zanimala dela iz nemških muzejev, ki jih je odkupil ali dobil od nacistov, da bi jih prodal v tujini. Osumili so ga prodaje ukradenih del iz Francije, vendar je to zanikal. Nazadnje so Hildebranda Gurlitta oprostili obtožb, tudi zato, ker je bil tudi sam (delno) judovskega rodu.
Poleg tega ni bil član nacionalsocialistične stranke in se je že pred prihodom nacistov na oblast zavzemal za moderno umetnost pa tudi znani slikar Max Beckmann je pričal v njegovo korist. Del Gurlittove zasebne zbirke, ki so jo zavezniki zaplenili, so nato vrnili Gurlittu. Toda nihče ni natančno vedel, kaj vse zbirka vsebuje, saj je Gurlitt, po njegovi smrti pa tudi njegova žena, zatrjeval, da so številna dela, ki jih po letu 1945 niso našli, med vojno zgorela.
Odkritje, o katerem je pisal ves svet
Februarja 2012 so nemški cariniki v münchenskem stanovanju Hildebrandovega sina Corneliusa našli 1280 risb in drugih umetniških del. Izvor nekaterih del se jim je zdel sumljiv in mislili so, da so nacisti ta umetniška dela ukradli Judom in drugim zasebnim lastnikom. Dve leti pozneje, na začetku leta 2014, so objavili, da je v hiši Corneliusa Gurlitta v Salzburgu še 238 del iz zbirke Hildebranda Gurlitta.
Mediji z vsega sveta, posebno nemški, so objavili udarne novice o zbirki in njeni zgodovini. Na naslovni strani nemškega tednika Focus so 4. novembra 2013 zapisali besedi »Nacistični zaklad« pod fotografijo Hitlerja, ki stoji pred neko sliko Franza Marca. Naslov: »Senzacionalno odkritje po 70 letih: 1500 izgubljenih umetniških del, med njimi so dela Picassa, Matissa, Chagalla, Marca in Dürerja. Vrednost: več kot milijarda evrov?«
Cornelius Gurlitt je kmalu zatem, maja 2014, umrl. V oporoki je vso svojo zbirko zapustil Umetnostnemu muzeju Berna, ustanovi, s katero pred tem ni imel nobenih posebnih stikov. Po večmesečnem razmisleku so se švicarski uradni predstavniki odločili, da bodo zbirko sprejeli. Pred tem so se dogovorili z nemško zvezno oblastjo in oblastjo na Bavarskem, da bodo prevzeli samo tista dela iz Gurlittove zapuščine, o katerih ni nobenega dvoma, da bi lahko bila plen nacističnega ropanja. Nekaj takšnih del so vrnili naslednikom tistih, ki so jim jih nacisti nezakonito odvzeli. Dela, ki bi lahko bila sporna, so ostala v Nemčiji in strokovnjaki še vedno intenzivno proučujejo, kdo bi lahko bil njihov lastnik. Če bodo ugotovili, da so dela res sporna, jih bodo vrnili naslednikom nekdanjih lastnikov, sicer bodo tudi ta dela poslali Umetnostnemu muzeju Berna.
Franc Marc: Sedeči konj, 1912. Foto: Zapuščina Corneliusa Gurlitta © Kunstmuseum Bern
Organizatorji razstav o Gurlittovi zbirki v Bonnu in Bernu poudarjajo, da so hoteli z razstavama izobraziti javnost. Večino razstavnega prostora na razstavi v Bernu in večino strani v katalogih razstav v Bernu in Bonnu so namenili opisovanju delovanja Hildebranda Gurlitta ter nacističnega sistematičnega ropanja in zaplembe umetnin. Predstavili so tudi nemaren, pravzaprav nemoralen in nepravičen odnos do tega vprašanja v desetletjih po letu 1945. Pri tem niso prizanašali niti Švici. Eden od naslovov v katalogu se glasi: »Švica – trg ali postaja na razpotju?«
Razstava »Podoba stanja Gurlitt: 'Izrojena umetnost' – zaplenjeno in prodano« v Umetnostnem muzeju Berna je predstavila samo nekaj olj na platnu, preostala razstavna dela so nastala na papirju. Skoraj vsa so bila v fondih nemških muzejev, ki so jih morali predati oblasti, potem ko so se nacisti leta 1937 spravili na moderno umetnost. V Gurlittovi zbirki so najpomembnejša dela impresionistov in postimpresionistov, slike, akvareli, litografije, risbe in kipi ključnih umetnikov moderne, med njimi Maneta, Courbeta, Rodina, Seurata, Signaca, Moneta in Cezanna.
Na razstavi smo si ogledali litografije, risbe in akvarele Emila Noldeja, Franza Marca, Wassilyja Kandinskega, Oskarja Kokoschke, Ernsta Ludwiga Kirchnerja, Paula Kleeja, Augusta Mackeja, Otta Müllerja, Otta Dixa in drugih.
Odkrivanje nekdanjih lastnikov
Poleg umetniške vrednosti del je bilo zanimivo tudi to, da smo lahko izvedeli, kdo vse je bil lastnik teh del. Eno od takšnih del je »Krajina z jadrnicami« Augusta Mackeja (1887–1914), enega najpomembnejših predstavnikov ekspresionizma.
Macke je umrl v prvi svetovni vojni kot nemški vojak na francoski fronti. »Krajino z jadrnicami«, ki jo je naslikal leta 1913 s tušem na papirju, je leta 1921 od Mackejeve vdove kupila berlinska Narodna galerija skupaj s še osmimi Mackejevemi akvareli. V drugi polovici leta 1937 je nacistična oblast v Berlinu odvzela Narodni galeriji to umetniško delo in še en Mackejev akvarel. Nekaj let pozneje je Hildebrand Gurlitt odkupil »Krajino z jadrnicami« za takratnih 40 švicarskih frankov. Gurlitt je kupil sedem Mackejevih akvarelov iz nacističnih arhivov, v katerih so hranili dela »izrojene umetnosti«.
Medtem ko je bil Hildebrand Gurlitt direktor Muzeja kralja Alberta v Zwickauu, je spoznal, da bi bilo koristno institucionalno odkupiti Mackejeve akvarele. Leta 1928 je Gurlitt za muzej v Zwickauu kupil od lastnika neke galerije v Dresdnu »Dva akta na ležišču« (»Dva modela«) Ernsta Ludwiga Kirchnerja iz let 1907 in 1908. Ernst Ludwig Kirchner (1880–1938) je bil eden od ustanoviteljev umetniške skupine Most (Brücke) v Dresdnu leta 1908 in eden od najpomembnejših nemških ekspresionistov.
Avgusta 1937 so to Kirchnerjevo risbo z barvno kredo, narisano v letih 1907 in 1908, zasegli nacisti. Maja 1940 jo je odkupil Gurlitt, tokrat zase. In Kirchner je bil takrat že mrtev. Nacisti so v letih 1937 in 1938 zasegli 600 Kirchnerjevih del in nekatera uničili. Kirchner je nato v izgnanstvu v Švici naredil samomor.
Franz Marc (1880–1916), prav tako eden najpomembnejših nemških ekspresionistov, je tako kot Macke umrl na francoski fronti v prvi svetovni vojni. Tudi Marcovega »Sedečega konja«, risbo s svinčnikom iz leta 1912, so leta 1937 vrgli iz nekega nemškega muzeja. To je bilo eno od 1400 umetniških del, o katerih je Hitlerjevo ministrstvo za razsvetljevanje ljudi in propagando ugotovilo, da gre za »izrojeno umetnost« v Muzeju Folkwang v Essnu.
Pred nacisti pa tudi po koncu njihovega vladanja je zbirka Muzeja Folkwang veljala za eno najpomembnejših zbirk moderne umetnosti. Hildebrand Gurlitt je Marcovo delo Sedeči konj kupil od Hitlerjeve države marca 1941.
