Haptičnost kot razsežnost digitalnega

Slika naj te prestavi v sedanjost, njena tekstura, rezultat plastenja motiva čipk, naj ti da občutek, kako bi bilo, če bi se je dotaknil. Za te učinke si prizadeva Tea Kralj, ki jo pri slikarskem ustvarjanju zanimata fenomen haptičnosti in vizualni komentar k efemernemu vsakdanjiku. Kot pravi, migetanju sedanjosti.

Iz teme haptičnega je na ljubljanski akademiji za likovno umetnost in oblikovanje – pri profesorju Žigi Karižu – pred štirimi sezonami diplomirala, sicer pa sodi med sodobne vizualne avtorje, ki lastno delo postavljajo v relacijo z vzporednim, neprimerno manj otipljivim digitalnim svetom.

Že v preteklosti so v njenem delu poudarjali težnjo po obravnavi haptičnega kot razsežnosti digitalnega prostora in izkušnje, kar je glede na nematerialnost digitalnega sveta intrigantno. Tako je v koprski galeriji Meduza predlanskim na razstavi Haptic memoria predstavila serijo slik, ki izražajo težnjo po fizičnem prenašanu zabrisanih spominov na platno, že tedaj ob pomoči računalniškega procesiranja forme čipk in njihovega plastenja. Septembra se je z razstavo Efemerna plast predstavila še v kranjski Layerjevi hiši, naslednja, predvidoma pozimi, pa bo v galeriji Ravnikar v Ljubljani.

Fenomen haptičnega si, sploh v računalniškem kontekstu, razlaga, denimo, s primerom, ko učiteljica briše tablo, pri čemer opazovalec začuti otip gobe, ne da bi se je dotaknil. Vseeno čuti, kakšna je goba. »Teksturo mojih slik gledaš in hkrati začutiš. Da ti občutek, kako bi bilo, če bi se je dotaknil,« pove.
 

Luknjičasta in izmuzljiva narava čipk

Tako kot je luknjičast spomin, ima luknjičasto in izmuzljivo naravo tudi njena šablona v obliki čipke, so zapisali ob razstavi v Kranju. Sedaj jo sicer bolj kot spomini na otroštvo zanima obravnava efemernega, hitrosti življenja, tako rekoč migetanja sedanjosti.

»Delam, kar čutim in vpliva name. Pozorna sem na medije, na to, koliko smo vpeti v instagram ali facebook. Delam izreze čipk, ki lahko predstavljajo preteklost ali sedanjost, kot jih pač doživiš, njihova tekstura pa mi predstavlja življenje,« pove in doda, da jo zanima tudi dvojnost med sedanjim in preteklim. V njenih slikah lahko vidiš čipke ali pač luknje med njimi.

Procesno njena dela nastajajo tako, da podobe čipk prenese s spleta, denimo s pinteresta, in jih zatem obdela, vektorizira. Se z njimi igra. Nato z razrezom iz njih ustvari šablone na foliji, sledi plastenje motivov čipk na platnu. Dela z oljem, ki, kot doda, omogoča vmesni čas. Medtem ko se nanos suši, je namreč mogoče razmislek.

»Haptičnost je nekaj, kar začutiš, še preden dobro pogledaš. Denimo pri fasadni steni. To začutiš, četudi se fasade ne dotakneš. Tudi kdor pogleda sliko, začuti nekaj svojega. Gledalca vabim k temu, da ga tekstura slike na nekaj spomni. Ob njej se mora ustaviti in začeti razmišljati. To bi rada dosegla. Da gledalec ob doživljanju slike doživi sedanjost, ne da bi zavrtel telefon ali vstopil v virtualni svet.«