Kateri dogodki po svetu so vas vznemirili letos, da ste razstavljena dela povezali s skupnim naslovom Grand Hotel Abyss?
Letošnji festival nadaljuje lani začeto tematsko zasnovo. Še vedno nas torej z različnih zornih kotov zanima pogled na svetovne dihotomije, bodisi konflikte med levo in desno politiko ali med konservativno in avantgardno umetnostjo. Ti konflikti seveda niso preprosti, črno-beli, ampak so zelo dialektični in umetniki jih motrijo skozi prizmo ugodja in katastrofe.
Grand Hotel Abyss je termin, s katerim je filozof Georg Lukács v tridesetih letih prejšnjega stoletja opisal svoje zgražanje nad teoretiki frankfurtske šole, kot so Adorno, Horkheimer, Habermas, Benjamin in Marcuse. Očital jim je, da kot blazirani gostje hotela Brezno opazujejo, kako svet drvi v katastrofo, in pri tem ničesar ne ukrenejo. Imate, ko obujate to metaforo, v mislih konkretne sodobne mislece?
Niti ne. Metaforo smo obudili, ker je splošno občutje v svetu apokaliptično. Spominja na ozračje v zgodnjih tridesetih letih preteklega stoletja, ko se je fašizem vzpenjal in je sledila druga svetovna vojna. Res pa je, da lahko Lukácsev zapis beremo tudi kot samokritiko, saj je bil del te intelektualne elite. Tudi danes nam manjka samokritičnosti, samorefleksije. V umetniškem svetu je to toliko bolj pomembno. Umetnost je teoretična, bolj kot je praktična. Ne mislim, da umetnost lahko spremeni svet – seveda z redkimi izjemami. V glavnem je naloga umetnosti, da pripoveduje zgodbe, ki morda ne bodo premaknile stvari v tem trenutku, lahko pa jih premaknejo na dolgi rok. Menim, da bi filozofom morali bolj prisluhniti. Težava je seveda v tem, da govorijo preveč zapleteno, današnja družba pa hoče preproste rešitve. Zato morda zanje zdaj ni pravi trenutek.
Festival Štajerska jesen uperja družbenokritična kopja tudi v mesto, v katerem poteka. Gradec. Kako prebadate to tkivo letos?
Življenje v Gradcu se zdi precej lagodno, tudi za intelektualce in umetnike, v primerjavi na primer s situacijo v Rusiji. Nekatere zadeve kljub temu vzbujajo skrb. Zanimanje mi je vzbudila nemška beseda Genuss, ki se čedalje pogosteje pojavlja ob besedi kultura. Govorijo o Genusskultur. Genuss bi lahko prevedli kot 'uživanje', vendar ima ta izraz precej čutno, oralno konotacijo, povezan je z uživanjem hrane, kulinaričnimi užitki. Tu je avstrijska Štajerska našla identiteto in se v zadnjih letih tako tudi definira in turistično trži – kot nekakšna hedonistična kulinarična prestolnica Štajerske. Taka identifikacija se kaže in prehaja tudi na kulturno sfero. Z vidika sodobne umetnosti je to precej zanimivo, saj ustvarjanje užitka ni ravno v njeni domeni. Sodobna umetnost naj bi prinašala kritično refleksijo družbe, jo vznemirjala z drugačnim pogledom na družbeno dogajanje in (pri)silila k razmisleku. Zato je Genusskultur uživanje kulture in umetnosti, ki prinaša užitek in lepoto, dokaj naivna percepcija stvari ali, če rečem drugače, politično konservativna. V posthabsburškem okolju je tak pogled zelo prisoten. Zanimalo nas je torej, kako lahko v taki sredini sploh nastane kritična sodobna umetnost.
Preberite še:
Domišljija in umetnost kot politično orodje
Domišljija in umetnost kot politično orodje
Zdi se, da vam je trenutna politična kriza v Avstriji ponudila dobre iztočnice. Afera Ibiza, ki je razkrila koruptivnost vodje stranke FPÖ Heinz-Christiana Stracheja, je prišla ravno v času zadnjih priprav na festival. Vas je to dodatno navdihnilo?
Hkrati nas navdihuje in skrbi. Zanimivo je, da je tudi ta afera povezana s hrano. Avstrijska strankarska voditelja z domnevno rusko oligarhinjo sedita v zanikrnem stanovanju, ob dokaj paradigmatičnem meniju, kot je tunin tatar, šampanjec in vodka. Kombinacija hrane in vseprisotnega dvoma, ali je to, kar se dogaja, resnično, daje slutiti lažen hedonizem – predstava, ki bi si zaslužila biti del našega festivala!
Kako na vaše osti reagira sredina, ki vam konec koncev reže kruh? So se finančni podporniki festivala kdaj odzvali na vaše umetniške provokacije?
Za podporo, ki nam jo namenja štajerska vlada in nekateri politični podporniki festivala, smo zelo hvaležni. Res pa je, da avstrijska desnica ni tako navdušena nad temami, ki jih odpiramo, in zato naše delo pozorno spremlja. A nas tolerira in nismo še bili deležni odkritega napada. Po nekaterih odzivih vemo, da smo se dotaknili nečesa, kar jih boli. Zanimivo, čeprav smo lani imeli odprto politično temo, so letos, ko problematiziramo Genusskultur, precej bolj zaskrbljeni. Morda zato, ker je to v središču njihove identitete in kaže njihov odnos do kulturne dediščine, ki ima zanje predvsem vlogo prinašanja estetskega užitka. Tako kot na primer vino. Prav zato bomo v sklepnem delu festivala pripravili debato o vinskih poteh kot turistični invenciji regije. Zanimal nas bo historični in politični pomen vinskih poti za identiteto regije skozi čas. Kaj so te poti pomenile nacistom in kaj levičarjem. Te razprave se zelo veselim, saj se nadejam, da bomo razkrili tudi kakšno skrivnost. Teh tukaj ne manjka.
Festival je od začetka koncipiran tako, da svojo vlogo v sodobnih umetniških instalacijah odigrajo tudi historična prizorišča, kulturna dediščina in arhitektura mesta. Katerim zgradbam ste tokrat namenili posebno vlogo?
Središče festivala, kjer so tudi naše pisarne, je Palais Attems. To je zelo čudna rokokojska zgradba, ki si jo delimo z drugimi institucijami. Ta zgradba z ornamenti pripoveduje zgodbo protireformacije v habsburški monarhiji. Še tako nedolžen eksotični detajl ali na primer tako imenovane opičje sobe so v tem pogledu zgolj del večje protireformacijske propagande, le sredstvo za boj proti religijski reformi in izraz pokristjanjevanja ter zasužnjevanja domorodnih ljudstev v kolonijah.
Tudi Kunstlerhaus ima ideološko ozadje. Da so razstavni prostor, namenjen umetnosti, zgradili leta 1952, ko je bila Avstrija še razdeljena na okupacijske cone, je namreč precej nenavadno. Urbana legenda pravi, da so jo zgradili pod (sicer neuradnim) vplivom Britancev, saj tudi spominja na nekaj med templjem in modernistično vilo. Avstrijce naj bi opominjala, naj ne pozabijo na modernistične ideale. Tu bodo razstavljena dela treh umetnikov, ki vsak po svoje razlagajo to zgodbo. Jasmina Cibic je tako na primer pripravila videoinstalacijo, v kateri obravnava zgradbe kot 'politična darila', kar je fenomen 20. stoletja po svetu.
Poleg Jasmine Cibic na festivalu sodeluje tudi Grupa Ee.
Z Grupo Ee sodelujemo že drugo leto. Lani so pripravili celostno podobo festivala, s katero smo bili zelo zadovoljni, zato smo letos še okrepili sodelovanje. Ustvarili so svetlobno-zvočno instalacijo, ki jo je navdihnil stil bidermajerja in baročnega pohištva. Problematizirajo torej to obdobje kot nepolitični čas, ko so ljudje uživali svoje malo meščansko življenje.
Večina projektov je ustvarjena prav za Štajersko jesen. Kako je potekala selekcija? Kakšna umetnost vas privlači?
Zanimajo me sodobni kritično-realistični umetniki, ki kritizirajo preteklost in današnjost. Kot kuratorka se trudim izbrati umetnike s projekti, ki kritično odslikavajo družbo v vsej njeni kompleksnosti. V umetniških debatah pogrešam dialektičnost, razmislek o tem, da stvari niso tako preproste, kot bi si morda želeli. V sodobnem intelektualnem življenju me nasploh moti to, da nas definirajo naše identitete, ki določajo tudi naš pogled na svet. Rasa, spol, spolna usmerjenost in socialnoekonomski status ustvarjajo določena pričakovanja, kakšen svetovni nazor naj bi človek privzel. Zdi se, da do drugačnega pogleda, ki presega lastnosti pripisane mu identitete, ni upravičen. To se mi zdi sporno. Vloga umetnikov in intelektualcev je, da si privoščijo imeti drugačno stališče, da soočijo različne strani in si jih upajo primerjati v različnih obdobjih. Taki projekti niso preprosti in zahtevajo čas – da nastanejo in jih doumemo. To so izzivi sodobne umetnosti.
Kot kuratorka ste oblikovali različne festivale in skupinske razstave. Po čem se Štajerska jesen razlikuje od drugih podobnih manifestacij sodobne umetnosti?
Štajerska jesen je gotovo bolj javen festival od vseh drugih, pri katerih sem sodelovala. Takšna je njegova naravnanost od začetka. V osnovi je namenjen prebivalcem Gradca, zato je ves mesec dokaj dobro obiskan in ni kot drugi festivali, na katerih se obiskovalci gnetejo prve dni ob odprtju, potem pa razstavni prostori samevajo. Štajerska jesen je koncipirana tako, da premiere performansov in odprtja razstav potekajo ves mesec, zato moramo upoštevati stalno občinstvo in ne le umetniške srenje z doktorati iz umetnostne zgodovine. Tega nisem bila vajena, ampak se mi zdi zelo pomembno, saj me prazne galerije sodobne umetnosti skrbijo.
Tako festival ohranja živahno intelektualno življenje v mestu. Za umetnika pa je zelo pomemben pristen in neposreden stik z občinstvom. Menim, da je taka javna umetnost, ki prav s tem, da se sooča z občinstvom in več tvega, prihodnost sodobne umetnosti. Naj dodam, da stika z občinstvom ne ustvariš tako, da poenostaviš zadeve, temveč da jih politiziraš. Trdno sem prepričana, da mora umetnost nagovarjati človekov politični instinkt, ki tli v vseh nas. Več diskurza, več politike – to odpira umetnost javnosti.