Tiskane izdaje
Uradna predstavnica Slovenije v Arzenalu Nika Autor navdušuje predvsem Britance. Kritičarko Observerja Lauro Cumming je slovenski paviljon z videom Obzornik 63 - Vlak senc, ki ga je ustvarila s kustosinjo Andrejo Hribernik in sodelavci, vsekakor prepričal, saj ga je ob zmagovalnem nemškem Anne Imhof in paviljonih Malte, Romunije ter Rusije umestila v peterico najprepričjivejših, njen izbor pa je objavil spletni Guardian (Observer je del podjetja Guardian Media Group Limited).
»Izjemno izviren film Nike Autor iz Slovenije, ki se osredotoča na vlake kot simbole upa in obupa, je kolaž podvozij od Busterja Keatona do današnjih migrantov kot slepih potnikov, posnetka stare železniške linije Beograd–Ljubljana in sodobnih podob ljudi, ki ob progi nabirajo železniške pragove za zimsko kurjavo. Avtorica je novi John Grierson,« zapiše Laura Cumming.
Poklon ni majhen. John Grierson (1898–1972) velja za škotskega pionirja dokumentarnega filma, ob filmskem ustvarjanju tudi kritika, očeta britanske in tudi širše dokumentarne produkcije, ki mu (ne sicer vsi) pripisujejo tudi izum besede dokumentarec. V eni kritik ga je uporabil v mladih letih, leta 1926.
Neuradni paviljon države NSK je v medijskih odzivih že skoraj uraden del 57. Beneškega bienala. Foto: Matej Družnik/Delo
Posnetki nepravičnosti
Slovenski paviljon je na lestvico desetih priporočenih paviljonov še pred odprtjem uvrstila tudi britanska spletna platforma a-n, največja organizacija umetnikov v Združenem Kraljestvu, ki šteje več kot 21.000 članov.
»Avtorica je ustanovila kolektiv umetnikov in teoretikov Obzorniška fronta, in sicer z namenom ustvarjanja umetniških del, ki temeljijo na posnetkih, ki razkrivajo nepravičnost. Njena referenca je obzorniški aktivizem šestdesetih in sedemdesetih let, posnetke železnice in potovanja z vlakom pa uporablja za prikaz žalostnega stanja beguncev in nevarnih oblik potovanj, v katera so prisiljeni.«
Jennifer Higgies, novinarka in so-urednica vplivne umetnostne revije Frieze, pa je v članku o vrhuncih nacionalnih udeležb v Arzenalu slovenskega označila za hipnotičen dokumentarec, ki ga je navdihnil umetničin poskus razumevanja fragmenta filma, posnetega na železniški liniji Beograd – Ljubljana, na liniji, ki je v današnjem času znana kot pot beguncev.
»Obzornik 63 - Vlak senc je kot meditacija o simbolni vlogi vlakov v našem kolektivnem spominu – v filmih, slikah, popularni kulturi in politiki – globoko prepričljiv.« V izboru fotografij nacionalnih paviljonov je podobo slovenskega objavil tudi italijanski L'Espresso.
Neustrašni tovariš Fiškin
O skupini OHO in Marku Pogačniku, prisotnih na osrednji razstavi Christine Macel Viva Arte Viva, odmevov še nismo zasledili, projekt tretjega udeleženca na njej iz tukajšnjih logov Vadima Fiškina pa je po odprtju objavil spletni Artnet. Njegova sodelavka Ekaterina Kovaleva naturaliziranega Ljubljančana v članku Spoznajte tri ruske umetnike, ki so na Beneškem bienalu ukradli šov predstavlja v okviru trojice »neustrašnih tovarišev s sodobne ruske umetniške scene«.
Pravzaprav gre ob Fiškinu za dve tovarišici, za Taus Mahačevo in Irino Korino, Fiškina pa opredeljuje za »najbolj ruskega med zahodnjaki in najbolj zahodnjaškega med Rusi«. Macelova je v transpaviljon Čas in neskončnost uvrstila njegov projekt Doorway (Veža) z vrati, ki se nenehno odpirajo in zapirajo, sicer digitalno projekcijo na steno ene odmaknjenih »vežic« Vrta devic (Giardino delle Vergini, park je bil sprva del kasneje porušenega samostana Santa Maria Vergine) v Arzenalu.
Ko se Fiškinova vrata odpro, skoznje zasije svetloba kot element nečesa obetavnega, ob razlagi celote pa Kovaleva navaja misel francoskega pisca Renéja Daumala, ki ga rad citira tudi Fiškin: »Vrata v nevidno morajo biti vidna«. Fiškina ne zanima ezoterično, ampak kognitivno – svojevrstna utopična vizija, ki skuša osvojiti neznano, še zapiše.
NSK, ne le parodija
Kolektiv NSK se je na Beneški bienale podal s celotnim konceptualnim arzenalom in široko strukturo več kot dvestotih državljanov, umetnikov, kuratorjev, filozofov, študentov in seveda tudi pripadnikov priseljenskih skupnosti, ki igrajo v paviljonu eno ključnih vlog. Svoj neuradni paviljon je načrtoval leta, tako da medijski odzivi ne presenečajo.
Njegovo odprtje so napovedali pri ArtReviewju, Artnetu, Artforumu in Financial Timesu ali v tiskanem italijanskem časniku Corriere della Sera, podobno kot ArtReview pa je prav tako še pred odprtjem tudi ugledni The Art Newspaper objavil krajši intervju s turškim umetnikom Ahmetom Öğütom, izbranim za razstavljanje v njem. Na vprašanje, zakaj so Benetke v umetnostnem svetu še vedno pomembne, je odgovoril: »Nismo več v drugem desetletju 20. stoletja, ko je bil pojem državnih paviljonov na največjem svetovnem sejmu smiseln. Ta pojem moramo igrivo spreminjati, ga redefinirati ob vsaki izdaji. Kar je pomembno, ni sam Beneški bienale, pač pa to, kar lahko storimo z njegovo dediščino in močjo, kar ima morda lahko trajen učinek na civilno družbo.«
Paviljon NSK države v času so ob odprtju v času beneških vernisažev posnele ekipe CNN, Al Jazeera in BBC, slednji pa je danes na spletu objavil zajeten članek novinarja Benjamina Ramma, ki se je med opravljanjem novinarskega posla zapisal celo med državljane NSK države v času.
Do potnega lista v položaju deskarjev
Ob prečenju klančine v paviljonu, ki jo mora prehoditi bodoči imetnik potnega lista države NSK in jo opisuje kot dovolj ostro, da je na njej potrebno loviti ravnotežje, priporoča pozo surferja, njemu samemu pa je dokument izdala v Nigeriji rojena Mercy, ki je preko Libije pristala v Italiji in še vedno nima stalnega prebivališča. Trenutno živi v Padovi.
Ramm v članku podrobno opisuje koncept paviljona in prespraševanja pojma države v režiji kolektiva NSK, citira pasuse iz Opravičila za modernost, drugo polovico članka pa odmerja Slavoju Žižku, ki je, kot znano, paviljon odprl s predavanjem (v enaki vlogi je bil danes ob odprtju vzporednega paviljona NSK v okviru Dunajskih slavnostnih tednov, ko je zapolnil prizorišče za 1500 gledalcev).
»Enkratnost NSK je v zamisli 'države brez države'. Ne gre le za parodijo, kot menijo nekateri levičarji,« ga Ramm citira v članku. »Ne delajo se norca iz države, ta predpostavka odraža le tipičen liberalen strah: kaj če bi nekateri ljudje vse to vzeli zares, če bi bili zapeljani? A jih je potrebno vzeti zares!«
Opazen medijski upeh kolektiva NSK je tudi, da članki njegov paviljon pogosto opisujejo kot del bienala in ne kot neuraden dodatek, po drugi strani pa letošnji nacionalni paviljoni tudi uradno niso povsem brez tega kolektiva.
Roman Uranjek je naveden med sodelavci Radenka Milaka pri projektu Univerza katastrofe v bosanskohercegovskem paviljonu, za katerega so angažirali tudi zvezdniškega kustosa Hansa-Ulricha Obrista.
Kafkovske ovire
Novopečena državljanka NSK je postala tudi Hannah Ellis-Petersen, ki je paviljonu NSK in tudi širši prisotnosti bgunskega vprašanja na bienalu prav tako včeraj namenila zajeten članek Umetnost države: kako se Beneški bienale loteva begunske krize v Guardianu. Fotografijo pridobitve – svojega novega globalnega potnega lista NSK – je objavila ob članku, lep del tega pa je namenila tudi opisu ne najlažje poti do njega, ki jo označuje kar za kafkovski odraz siceršnje birokratske poti, ki jo mora ob pridobivanju dokumentov prehoditi sleherni begunec.
Obiskovalec paviljona mora najprej stopiti onkraj temačne zavese, nakar se znajde pred klančino, ki jo je skoraj nemogoče prehoditi brez padca. Do cilja, vrat vrh tega vzpona, pogosto pride šele po večih poskusih, sledi še naslednja ovira, ki jo lahko premaga tudi s trampolinom.
Ellis-Petersenova opisuje ozadje nastanka in konceptov države NSK, njen nastop v Benetkah pa označi za še zlasti močno alternativo letošnjim uradnim 85 paviljonom. Med temi je tudi tunizijski, v katerem so se prav tako odločili za tematiziranje begunskega vprašanja skozi dokumente.
Tunizijski paviljon – ta država letos v Benetkah sodeluje prvič po letu 1958, po skoraj 60 letih premora – je v bistvu razdeljen na tri kioske v bližini Arzenala, v njih pa izdajajo dokument z oznako freesa (skovanko med free, svobodna, in visa, viza).
Ti dokumenti odražajo zamisel idiličnega, svobodnega prehajanja ljudi iz ene države v drugo, izdelalo pa jih je podjetje, ki tiska tudi realne dokumente za številne evropske države. Na enakem papirju, z enakimi barvami in fonti črk.
Tudi freese lahko prejmejo vsi obiskovalci, projekt pa po besedah kuratorke Line Lazaar (paviljon ima kuratorko, uradnega umetnika pa ne) izpostavlja absurdnost globalnega sistema, v katerem nas vse definirajo legalni dokumenti, ki jih bodisi imamo bodisi nimamo. Tunizijske freese po drugi strani dokumente reducirajo na nekaj tako dostopnega in absurdnega, da delujejo naravnost banalno.
