Ali kot je v uvodni besedi k razstavi Co(u)vid: Podobe nove realnosti zapisala urednica Nedela Agata Rakovec Kurent, dokumentirajo »čas, ko nas je majhno, kroni podobno bitje prisililo, da smo objeme čez noč zamenjali za maske, poljube za razkužila, druženje s sošolci za zrenje v zaslone, sproščene piknike za samotne sprehode in dolgo, vroče poletje za zaskrbljeno pogledovanje v jesen, k posledicam, ki neizogibno prihajajo.« Kdo ve, ali se v njih hkrati ne spogledujemo tudi z bližnjo prihodnostjo.
Matej Družnik
»Pred letom dni sem izvedel, da ima moja psička raka. Bila sva redna pacienta na Kliniki za male živali ljubljanske veterinarske fakultete. Na kontrolnem pregledu med epidemijo sem opazil, da se je tudi delo veterinarjev korenito spremenilo, zato sem se dogovoril za fotoreportažo. Sprejemali so le nujne primere, med katerimi je bil tudi kuža, ki ga je v glavo brcnil konj. Ker smo lastniki na ljubljenčke močno navezani, nam je ob njihovih težavah veliko lažje, če vemo, da je zanje lepo poskrbljeno. Moja psička je zdaj zdrava, to pa je moj poklon veterinarski stroki v času epidemije.«
Jure Eržen
»Na Obali so izjemoma v Sloveniji opravljali dezinfekcijo javnih površin – klopi, parkov, smetnjakov ... Tam sem nekaj časa sledil delavcu v zaščitni opremi, ki je dezinfeciral eno od izolskih stanovanjskih naselij. Na robu športnega igrišča sem opazil naslikano pošast, velikega belega morskega psa z velikimi zobmi. Soočenje obeh se mi je zdela zanimiva prispodoba 'napada' koronavirusa.«
Marko Feist
»Tako srhljivo prazno Ljubljano sem nazadnje doživel v nedeljo, 30. junija 1991, ko se je ob deveti uri oglasil alarm za zračni napad in so se ljudje poskrili v domove in zaklonišča. Ta fotografija pa je nastala drugi dan po zaustavitvi javnega življenja v Sloveniji in jasno prikazuje posledice ukrepov zaradi virusa – maska na obrazu osamljenega upokojenca ob branju koronanovic na klopi pred frančiškansko cerkvijo na praznem Prešernovem trgu, kjer se spomladi tare ljudi. Še zastavi na gradu sta žalostno povešeni, drugače skoraj vedno plapolata.«
Uroš Hočevar
»Zaprtje lokalov in prazna Ljubljana sta za nas, ki živimo v centru, pomenila razveseljujoč predah. Ko pa so se lokali znova odprli, smo potrebovali fotografijo za naslovnico. Izbral sem si ljubljanski lokal TOZD na Gallusovem nabrežju, kjer se mi je zdelo, da bo mogoče narediti dobro fotografijo. Da je nastal ta primerno osvetljeni posnetek skozi okno, sem porabil uro in pol; v ospredju je bil motiv natakarjev z maskami, gostov pa naj se ne bi prepoznalo.«
Dejan Javornik
»V času omejitev gibanja so balkoni in atriji za družine postali nekakšna počitniška domovanja. Kot bi stanovanjem in hišam vlil življenje. Na račun zadrževanja v okolici doma so se sosedski odnosi, kljub hkratnemu upoštevanju varne razdalje, vidno otoplili. To je bilo tudi obdobje, ko sem nekatere sosede videl prvič, pa čeprav že nekaj let sobivamo v isti stavbi. Precej več je bilo besed, pa čeprav čez ograjo.«
Blaž Samec
»Ne vem več, ali so bili to četrti ali peti protesti na Trgu republike, ko so protestniki še kolesarili. Iznenada sem opazil, da množica teče proti vhodu v stavbo T3, in videl sem, da se policija z nekom preriva. To je bil N'Toko, ki je neki ženski stopil v bran, policisti so jo namreč hoteli popisati in odpeljati, ljudje pa so jo obkrožili. Najljubša mi je zato, ker prikazuje čiste emocije. Še vedno velja, da je pomembno biti na pravem mestu ob pravem času.«
Jože Suhadolnik
»Fotografije iz serije protestov pred stavbo državnega zbora, ko so ljudje s sedenjem na tleh in prižiganjem sveč izražali nestrinjanje z neživljenjskimi ukrepi, ki so prizadeli predvsem samostojne podjetnike in kulturne delavce, jasno povzemajo to pandemijo. Množica ljudi v popolni negotovosti, v črni luknji, brez dela, brez denarja, brez prihodnosti. Tak kaos se kaže povsod po svetu, saj nobena družba na kaj takega ni bila pripravljena.«
Leon Vidic
»Ko sem pred nekaj leti spremljal sina k oddaji vpisnega lista na srednjo šolo, smo stali v vrsti pred pisarno šolske psihologinje, s hčerjo pa smo letos stali na varni razdalji pred šolo. Psihologinja, ki je preverjala, ali so vsi podatki vpisani na list, je sedela tam, za šolsko mizo sredi šolskega dvorišča. To je bil prizor, ob katerem me je prešinilo, kaj je korona naredila. To je bilo zame eno intimnejših srečanj z novo realnostjo.«
Voranc Vogel
»Fotografija ljubljanskega kliničnega centra jasno kaže, da so bili med epidemijo med najbolj obremenjenimi zdravstveni delavci. V bolnišnice fotoreporterjem dostop ni bil dovoljen, zato je ta fotografija nastala bolj ali manj slučajno, ko sem se na streho ljubljanske Situle odpravil fotografirat večerno panoramo mesta – obsijano z lučmi prebivalcev, ki so ostajali doma, v karanteni.«