Tiskane izdaje
Medtem ko je poslopje Narodne galerije v Ljubljani po obnovi pročelja zasijalo v vsej lepoti, v notranjosti potekajo zadnja dela pred januarskim odprtjem prenovljenih prostorov po priključitvi Narodnega doma. Vmes so pripravili razstavo, ki Riharda Jakopiča osvetljuje v drugačni luči.
Razstava, ki jo odpirajo nocoj, prikazuje Jakopiča kot risarja. Ob 54 slikah je razstavljenih 346 risb, ki osvetljujejo Jakopičev proces dela in priprave na slikanje. Umetnikovo družinsko zapuščino so leta 1988 razglasili za kulturni spomenik in gradivo sta si razdelila Mestni muzej Ljubljana ter Narodna galerija. Prvi hrani dokumente, pisma, dnevniške zapise, predmete iz ateljeja ipd., galerija pa skrbi za likovni del.
Tako je pred tremi leti pridobila 1670 risb iz vseh obdobij njegovega ustvarjanja in jih uredila. Te predstavljajo dragoceno dokumentarno gradivo o poteku snovanja večine del v njegovem opusu, ne pa vseh. Razstavo so poimenovali Beležnice zato, ker je Jakopič le redko uporabljal skicirke.
Po mnenju kustosa razstave dr. Andreja Smrekarja je razstavljati risbe Riharda Jakopiča tvegano početje, kajti lahko bi mu naredili krivico z izpostavljanjem discipline, ki je umetnik ni nikoli posvojil v tolikšni meri, da bi lahko predstavljala cilj njegovih intencij. Jakopič risbe ni uporabljal za poglobljeno študijsko pripravo slikarskih izvedb, prav tako pa, ko je v svoji pozni fazi začel več risati, tudi v najbolj ambicioznih listih ni gojil risbe kot samostojnega medija v modernističnem smislu. Jakopičeve beležnice so s stenografsko naglico nakazani vtisi, prebliski, zasnove kompozicij.
V zadnjem desetletju in pol pa je Narodna galerija z nakupi in donacijami pridobila tudi več pomembnih Jakopičevih slik, kakršna so npr. Za klavirjem (Nokturno), zgodnje Breze in pointilistična slika Na polju iz Steletove zapuščine, predvsem pa Študija sonca, ki bo ostala eno njegovih ključnih del. Slike za tokratno razstavo pa so prispevali tudi številni zasebni lastniki in ustanove.
Andrej Smrekar je izbrane risbe razporedil po sklopih, v študiji, objavljeni v katalogu, pa je analiziral vlogo risbe v Jakopičevem ustvarjanju. Jakopič se je po štirih semestrih akademskega študija od risbe distanciral. Risbe, drobne in neugledne, so mu služile kot stenografski zarisi bodočih kompozicij, šele kasneje tudi kot način reševanja posameznih problemov v detajlih.
Ker niso bile namenjene javnosti, jih razstavljajo v njihovi funkciji – v povezavah s slikami, ki so izbrane tako, da nam risarsko gradivo spregovori kar se da živo. Jakopičevih beležnic iz najbolj skritih kotov njegove ustvarjalne skrinje ni mogoče predstaviti kot samostojna dela, iztrgana iz ustvarjalnega procesa. To so iskrice, ki so spočenjale plamen umetnikove vizije. Med njimi pa je nekaj takih, ki potrjujejo Jakopičev ustvarjalni dar, za katerega je trdil, da si ga ni dovolil odtujiti naravi.
O Jakopiču je res veliko znanega, vseeno kaže v povezavi z razstavo posebej spomniti na to, da se je na risbo prvič resno močno osredotočil leta 1926, ko je dobil naročilo mesta Ljubljane za poslikavo prehoda z ulice v atrij novega stanovanjskega kompleksa Meksika arhitekta Vladimirja Šubica na današnji Njegoševi cesti. Takrat se je moral posvetiti pravi risarski disciplini, ki jo je zahtevala izvedba monumentalne javne poslikave. To delo je usodno usmerilo njegovo pot do konca življenja.
Razen akta Neznanka in cvetličnih tihožitij vsa njegova kasnejša slikarska snov izhaja iz študija za Meksiko, ki je obrodil stotine risb. Jakopič je bil pripravljen verjeti, da se mu je s tem ponudila možnost uresničiti svoj opus magnum, čeprav je bila naloga v nasprotju z njegovimi mladostnimi stališči. Brez srečnega konca je v poznih risbah segel dalj kot v slikah, in tega se je gotovo zavedal, meni Andrej Smrekar.
Kaj potemtakem Jakopičeve risbe povedo o njem samem? Dr. Smrekar ugotavlja, da nam lahko pomagajo pri razumevanju njegovih interesov, njegovega načina dela pa tudi pri preverjanju in razumevanju njegovih izjav ob pogledu na lastno delo.
Rihard Jakopič je za slovenske ljubitelje umetnosti večni magnet, od četrtka pa bo galerija obiskovalce vabila še s kavarno, muzejsko trgovino in knjigarno v vhodni avli ob Prešernovi cesti, ki jih odpirajo v sklopu prenove.
