Tiskane izdaje
V evangelijih ni Jezusovega telesnega opisa. Evangelisti in pisci drugih novozaveznih besedil se niso zanimali za njegov telesni videz, ampak za njegovo duhovno podobo. Pa vendar je bil skozi dve tisočletji lik Jezusa Kristusa likovnim umetnikom vir navdiha, včasih identifikacije in včasih provokacije ter protesta.
V zgodovini likovne umetnosti najbrž ni nikogar, ki bi tako kot Jezus navdihoval likovne umetnike. Jezus je bil zanje tema, s katero so izražali lastno ali prevladujoče prepričanje, v duhovnem, mističnem, filozofskem, ljudskem itd. smislu.
Likovna govorica in tehnika sta bili različni – od grafitov in najbolj primitivnih stenskih slik, kakršne najdemo v rimskih katakombah iz prvih treh stoletij in v cerkvi Dura-Europos v Siriji z začetka 4. stoletja, takoj po sprejetju Milanskega edikta, s katerim je leta 313 cesar Konstantin uzakonil krščanstvo, prek zgodnjekrščanskih in srednjeveških mozaikov, skulptur in plastik, fresco in secco stenskega slikarstva, do slik na platnu in lesu. Jezusa so upodabljali spoštljivo in občudujoče, pa tudi kritično in posmehljivo.
Prikazovanje Jezusovega lika, zlasti pribitega na križ, je bilo v prvih stoletjih precej sramežljivo. Takrat so se upodabljevalci bolj izražali s simboli najrazličnejših oblik križa ali ribe oziroma s prenesenim pomenom, kakršno je bilo prevzemanje lika pastirja iz rimske mitologije.
Kristus sonce
Kristjani so sprva za svoj likovni izraz sprejeli nekatere tedaj običajne likovne koncepte, podobno kot so za svoje praznike prevzemali nekatere datume iz poganskega koledarja. Tako so Apolona, boga sonca, lepote, znanja in modrosti, zamenjali z Jezusom Kristusom. Ena od najstarejših upodobitev Jezusa je Kristus sonce (grško Christos helios), mozaik na stropu Julijeve grobnice pod baziliko sv. Petra v Vatikanu iz leta 225. Kristus je prikazan kot lik boga sonca, ki se vzpenja proti zenitu. Vstane iz groba in odhaja k svojemu očetu.
Dobri pastir
V prvih stoletjih so se kristjani zavedali, kakšno zgražanje bi izzvalo oznanilo: prav ta sramotno obsojeni in na križ pribiti je odrešenik, božji sin. Kristusov križ je bil v teh prvih stoletjih dojet kot brutalno zgodovinsko dejstvo ali neslana šala. V Rimu je v 3. stoletju nekdo naslikal na zidu cesarske palače na Palatinskem griču grafit križanega, a z oslovo glavo. Ob njem je človek, ki proti njemu dviga roki v občudovanju, čaščenju.
Pod križem v grščini piše: »Aleksamen časti svojega boga.« Mnogi menijo, da gre pri tem tako imenovanem Aleksamenovem grafitu za norčevanje iz križanega Kristusa in kristjana, ki ga časti, ter da je to prva znana protikrščanska karikatura. Zato ni čudno, da so v prvih treh stoletjih Kristusa upodabljali najprej v simbolih, zatem pa kot pastirja, ki se žrtvuje za svoje ovce.
Bolj ko se je krščanstvo oddaljevalo od judovstva, več duhovnih elementov je prevzemalo iz helenistično-rimskega sveta. Prastare antične motive, kot so nošenje jagnjeta, dobri pastir in vitice vinske trte, je bilo mogoče razlagati kot simbole Kristusa. Dober primer za to je upodobitev Kristusa, dobrega pastirja, s konca 3. stoletja, ki spominja na pastirja Davida in tudi na tradicijo antičnih nosačev živali, ki v hram nosijo žrtveno darilo.
Motiv pastirja je bil v antiki splošno sprejet in je bil alegorija prijateljstva med ljudmi. V tej žrtvi je tudi motiv žrtvene smrti Kristusa na križu. Freska Jezusa dobrega pastirja je med drugim v Priscilinih katakombah v Rimu iz 3. stoletja. Prikazan je stoje, kako na ramenih nosi ovco.
Ta upodobitev Kristusa je značilna za katakombe – brez odvečnih detajlov, kajti bistveno je sporočilo: Jezus odrešuje grešnega človeka. V krščanskem svetu tema dobrega pastirja hitro postane simbol za Kristusa kot učitelja ter odrešenika in ni še nikakršnih pretenzij po prikazu njegovega telesnega videza. Upodobitve dobrega pastirja so bile pogoste tudi na freskah, sarkofagih, relikvijah, ploščicah iz slonovine ...
Jezusov krst
Od prvih desetletij 3. stoletja se pojavljajo tudi upodobitve novozaveznih prizorov s Kristusom. Te so nastale v Kalistovih katakombah v Rimu okrog leta 210. V katakombah sv. Marcelina in Petra v Rimu so našli fresko Jezusovega krsta iz sredine 4. stoletja, ki prikazuje Jezusa kot dečka v nasprotju s poznejšimi upodobitvami krsta, na katerih je odrasel moški. Najstarejši prikaz križanega Kristusa pa sega približno v 5. stoletje.
Jezus učitelj in filozof
V 4. stoletju, po Konstantinovem ediktu leta 313, ko se krščanstvo močno ukoreninja v zahodno, posebno grško kulturo in filozofijo, Kristusa prikazujejo kot učitelja in filozofa, zlasti v mediteranskem pasu. Veliko vlogo pri tem upodabljanju imata tako državna kot nova cerkvena ureditev. V teh upodobitvah se izraža duh časa, posebej nekaterih cerkvenih učiteljev, ki so sprejemali izziv helenizacije krščanstva. Kristus filozof je mladosten, skodranih las, filozofsko odet v togo, s papirnim svitkom v rokah. Njegova modrost in poza izražata zbliževanje krščanskega sporočila z grško filozofijo.
Kristus vladar in patokrator
Konec 4. in na začetku 5. stoletja se začne tako na freskah in mozaikih kot na kapitelih in frizih pri vhodnih vratih pojavljati tip upodobitve Maiestas Domini, Kristus, ki sedi na prestolu kot vladar. Monumentalni apsidalni mozaik v cerkvi sv. Pudence v Rimu z začetka 4. stoletja je sijajen primer novega prikazovanja Jezusa. Mozaik Kristus na prestolu med apostoli je značilen primer umetniških preobrazb, povezanih s priznavanjem krščanstva kot dovoljene religije leta 313 tako s svojo ikonografijo kot častnim položajem nad oltarjem.
Jezus je na sredini med svojimi apostoli, med katerimi izstopata Peter in Pavel, v nebeškem Jeruzalemu in vlada s svojega razkošnega prestola, nad njim pa je velik zlati križ (Crux Invicta), okrašen z dragimi kamni. Tu se pod vplivom krščanskega vzhoda že začne pojavljati brada, ki želi Kristusa predstaviti kot resnega moškega. Kristus razkošno oblečen in z dolgimi lasmi deluje kot vzhodni vladar.
Posvetna oblast bizantinskega cesarja je najmočneje vplivala na upodobitev Kristusa zmagovalca in vsevladarja (Pantokratorja), boga cesarja, gospodarja sveta in basileusa, ki v rokah drži Knjigo življenja, obloženo z dragim kamenjem, oblečen v cesarsko odoro, medtem ko sedi na prestolu. Najprej se začne pojavljati na kovancih in ikonah, zatem pa se premesti v liturgični prostor, kjer ima dominantno pozicijo. Pojavlja se v središču kupole ali temena apsidalne polkupole.
Značilen način upodobitve Kristusove glave in pogleda je, da opazovalcu zre naravnost v oči. Običajno ima desno roko nekoliko dvignjeno v blagoslov, medtem ko v levi drži Knjigo življenja. Redno je upodobljen strogega videza s cesarskimi znamenji oblasti, oddaljen in skorajda nepristopen. Abstraktno zlato ozadje s prikazom neba naj bi v obiskovalcu izzvalo strahospoštovanje in občudovanje. Evangeljski Kristus, ki se ves razdaja drugim, ki umiva noge svojim učencem, zdaj postane Kristus po meri cesarske oblasti in njemu podložne cerkvene hierarhije.
Ikonoklazem 8. in 9. stoletja s posledicami za svete slike in tudi za mnoge duhovnike je v osnovi vseboval aristokratsko stališče tedanjega bizantinskega dvora do neposrednega čaščenja Boga brez posrednikov, dosledno tudi ne slike, morda pa je bil tudi poskus dvorjenja tako judovstvu kot vse bolj navzočemu islamu, ki nista dopuščala nikakršnega upodabljanja Boga. Spet je duh časa, politike in določene teologije vplival na upodobitve Jezusa Kristusa.
