Tiskane izdaje
Motiv Jezusovega rojstva v slovenski umetnosti izstopa z milino, s katero ob vsem ubožnem hlevskem prizorišču diha prisrčno sožitje svete družine. Ob teh prizorih so se rada raznežila srca tudi slovenskim umetnostnim zgodovinarjem, posebno tistim, ki so se vživljali v mistiko srednjega veka in jim je bila blizu tudi ljudska umetnost.
Družinsko idilo na takih slikah, tudi barvitih ljudskih na steklu, eksotično dopolnjujejo prihajajoči trije kralji z zvezdo vodnico. Taka je gotska freska na Mačah in cela vrsta drugih, ki jih je odkrival France Stele, med njimi odlično delo mojstra Bolfganga v Crngrobu ali freska pri sv. Primožu nad Kamnikom. Motiv rojstva, izvzet iz zgodbe, pa sam po sebi dobiva še bolj intimen značaj in je nosilec razpoloženja, posebno nočnega, kakršno je v svoje zgodnje delo pozneje vtisnil tudi Ivan Grohar.
Seveda se Jezusova zgodba pričenja od rojstva in sega do smrti ter se nadaljuje celo v povstajenjskih vizijah. Ustvarjalno najizraziteje so se pri nas nanjo odzvali umetniki, dojemljivi za človeško trpljenje; rojstvo kot čas upanja, ko se trpljenje šele začenja, pa je najlepše zaživelo v rokah bolj harmonično naravnanih in praznično ubranih ustvarjalcev.
Ko je Stele odkrival, kako so se na naših tleh udomačevali izrazni načini, je ukoreninjenost naše umetnosti razbral že v baroku, zlasti v delu Fortunata Berganta. Vendar je tudi ta najraje slikal Kristusa trpina, a njegov Jezušček je navihan otrok in ni italijansko idealiziran; skico rojstva je vključil vsaj v cikel motivov rožnega venca okrog oltarne podobe v Čemšeniku z naivnim veseljem pa je naslikal tudi eksotične tri kralje.
Vse bolj domačnosten je postajal tudi Jelovšek, glede na svoje »italijanske« začetke celo vse bolj pokmeten, še posebej pa se je Steletu prikupil Layer, ker je v njem videl zaradi domačnega pastoralnega občutja in prizorišča prvega kranjskega oziroma na Kranjskem zasidranega slikarja. Táko domačijsko umetnost je v drugi obliki prerajal prav tako prisrčni in naivni Maksim Gaspari; med drugim je izdelal jaslice, t. i. jugoslovanske, z vključenim Prešernom in Julijo, ter v duhu starodavnega izročila slikal motive Jezusovega rojstva.
Na nov način, ki pa je vase vsrkal srednjeveško mistično in celo legendarno občutje, je izročilo tega motiva obudil Tone Kralj. Najvidneje je motiv svete družine upodobil na litografiji, na kateri plastično monumentalne, na bistvo zgoščene statične figure izžarevajo notranjo duhovno svetlobo. Prav tako je izdeloval jaslice, enako kot France Gorše.
Izredno živ odnos do jaslic oziroma do motiva rojstva je imel umetnostni zgodovinar Emilijan Cevc, ki je že kot šolar napisal pismo osličku in volu. Vse življenje je postavljal velike omarične jaslice, ki jih je sam izdelal po srednjeveškem vzoru, sicer pa se je vživljal v nabožne umetnine s posebno veliko občutljivostjo, ob tem ko jih je tudi likovno zanesljivo analiziral. V takem duhu, ki je ponekod blizu ljudski ustvarjalnosti, je v svojih mozaikih izoblikoval več kompozicijsko dognanih motivov Jezusovega rojstva pater Marko Ivan Rupnik.
Jaslice je kot otrok občudoval tudi Cevčev mladostni prijatelj Marjan Pogačnik, ki je med drugim kot spomin na Langusove jaslice vtisnil v svojo grafiko motiv koze z mladičkom. Izrazito čustven odnos do motiva Jezusovega rojstva je imel Božidar Jakac in podobno je božični čas oživljal s svojimi angeli slikar Miha Maleš.
Vsi ti prizori »jaslic« pa izzvenevajo kot skrivnost in kot praznična idila ter razkrivajo, kako lahko postane celo najskromnejši dom, prežarjen s svetostjo ljubezni, družinsko svetišče, ki ga obletavajo nebeški angeli in ogrevajo zveste živali.
