Jože Slak - Đoka (1951–2014)

Nekrolog.

Objavljeno
01. september 2014 10.32
Posodobljeno
01. september 2014 12.00
Tugo Sušnik
Tugo Sušnik

Spoznala sva se nekega dne, daljnega leta 1971, ko si čepel na trati pred Likovno akademijo in bral Island Aldousa Huxleyja ter čakal na začetek sprejemnih izpitov. Eleganten, dolgolas, bradat hipi.

Usoda naju je, zaradi po abecedi urejenega sedežnega reda, posedla skupaj za ves teden risanja za sprejemni izpit na Akademiji, eni od treh likovnih akademij v Jugoslaviji. Konkurenca je bila huda, kandidati iz vse Jugoslavije, a oba sva zmagala in bila sprejeta na Akademijo. Potem sva bila sošolca in kamerada v tem likovnem poslu.

Vedno si bil zvest samemu sebi. Neskončna radovednost in nadarjenost sta te gnali, da si z vprašanji in delom ves čas izzival in iritiral kolege, profesorje, kritike, ženo, državo, armijo … Skušnjavec v tebi in tvoja neizmerna korajža sta botrovala številnim norostim, ampak z njima je nastal zelo pomemben, genialen opus slik.

Edinstven pogled, pojmovanje slike, jukstaponiranje kontradiktornih vsebin, materialov, pojmov, vse to si pretvoril v svojo alkimijo soočenja pripovedi, kontrastov in antagonizmov, s svojim posebnim smislom za humor in ironijo. Abstraktno proti realističnemu, materialistično proti duhovnemu, beraško proti kraljevskemu, banalno-analno proti elegantnemu. Dragoceni, bleščeči, hipermoderni materiali v spopadu z mrtvimi pticami, perjem, sajami, drekom, peskom …

Od prostitutk v Parizu Rue St. Denis do zapora Povšetova must be free, neustavljiva radovednost te je gnala po širnem svetu, od Evrope do Amerike, pa do Japonske, celo japonsko si se naučil, marsikje si tudi razstavljal. Tvoj raziskovalni um, združen z izjemno občutljivostjo in pronicljivostjo, je ustvaril veličasten opus slik, nedoumljiv, enigmatičen, edinstven, popolnoma odštekan.

Tvoje nekonvencio­nalno delo je vedno vznemirilo galeriste. Ja, razstave, pa še več razstav, pa nagrade. Tvoje značajske lastnosti in brezkompromisna drža, tako pomembne za umetniško ustvarjanje, ti niso nikoli dovoljevale, da bi se udinjal sistemu. Na Slovenskem je bilo biti »freigeist« že od nekdaj najhujša kletev. Osebek, ki si je to označbo prislužil, pa egoist, ki zaradi iskanja svoje resnice in pravice ni sposoben prispevati k blaginji očetnjave.

Je že tako, da kvalitete, ki generirajo genialne slike v narodovo zakladnico, niso iste kvalitete, ki generirirajo umetnikov družbeni­ uspeh. Navdušen nad Đokovo razstavo v kostanjeviški cerkvi, predlagam, da se tisto velikansko dvostransko sliko, kot umetnino državnega pomena, odkupi po ustrezni ceni, vsaj po ceni enega stanovanja, vsaj po ceni, ki bi Đoki, za časa njegovega življenja zmogla zagotoviti atelje in normalno umetniško delo.

Đoka, zame si najboljši, zame si »the best«, zame si največji frajer. Samo, žalosten sem, da te je ta tvoj večni skušnjavec tako nenadoma ugrabil in te spet napotil v neznano. Tolaži me le prepričanje, da korakaš po teh nam vsem neznanih poteh, takšen, kot si se za vedno zapisal v moj spomin. S svojim modrim, radovednim pogledom, polnim nalezljivega navdušenja, in malce sramežljivim nasmehom. Kar korajžno naprej, prijatelj!