Tiskane izdaje
Po desetih letih, odkar so Muzej sodobne umetnosti v Beogradu zaprli za javnost, so 20. oktobra odprli prenovljeno zgradbo z razstavo Sekvence – Umetnost Jugoslavije in Srbije z deli iz muzejske zbirke. Sedem dni od otvoritvene slovesnosti bo muzej odprt za javnost 24 ur na dan brezplačno. Zanimanje je zelo veliko.
Muzej sodobne umetnosti je nastal leta 1965 iz Moderne galerije, ustanovljene leta 1958. Od samega začetka zbirajo najbolj reprezentativne umetnine, zato je v njem najcelovitejša zbirka jugoslovanske umetnosti 20. stoletja.
V muzeju je več kot 8000 del umetnikov z območja Jugoslavije, veliko tudi iz Slovenije. Ustanovitev velike zbirke je bil državni projekt, precej del so kupili, nekaj pa so jih umetniki podarili. Naloga Moderne galerije je bila spremljanje razvoja jugoslovanske moderne in sodobne umetnosti. Desetletje po razpadu Jugoslavije je bila odkupna politika še vedno usmerjena na postjugoslovanski prostor, obenem pa so jo razširili na širšo regijo jugovzhodne Evrope, nekaj del pa imajo tudi iz bolj oddaljenih držav.
Na sami razstavi, ki so jo pripravili ob odprtju, je 300 del, ki so nastala od začetka 20. stoletja do danes. Razstava nudi okvir za spoznavanje in razumevanje umetnosti, ki je nastala na tem prostoru. Strukturirana je skozi 18 sekvenc, združenih okrog kronnološke osi, ki spremlja zgodovinski razvoj umetnosti v Jugoslaviji in Srbiji v več kot stoletje trajajočem obdobju.
Izraz sekvence so vzeli iz filmske terminologije in označuje vrsto scen, povezanih z enotnostjo časa in prostora. Nanaša se na umetniške smeri in gibanja.
Na dan odprtja prenovljenega Muzeja sodobne umetnosti v Beogradu je bila pred vhodom kilometrska vrsta ljudi. Foto: Predrag Dedijer/RAS
Nekatere umetnine v trezorju
Muzejska zbirka je sestavljena iz podzbirk slikarstvo od 1900 do 1945, slikarstvo po 1945, skulpture, grafike in risbe, novi umetniški mediji (fotografija, film, video itd). Na razstavi Sekvence, ki je tudi neke vrste stalna postavitev, so slike in skulpture razvrščene po posameznih nivojih muzeja glede na umetniške smeri. Na prvem prvem nivoju so nadrealizem, zenitizem, slovenski konstruktivoizem, Egzakt, Gorgona, konceptualna umetnost, retroavantgarda, Na drugem nivoju je pozni modernizem. Na četrtem je nova predmetnost in na petem umetnost devetdesetih ter sodobna ustvarjalnost. Na ogled so dela Save Šumanovića, Milene Pavlović Barili, Vase Pomorišaca, Lojzeta Dolinarja, Sretena Stojanović, Marka Ristića, Vjenceslava Rihterja, Julija Kniferja, Milana B. Protića, Vladimirja Veličkovića, Petara Lubarde, Dušana Džamonje, Krsta Hegedušića, Mića Popovića ...
Umetnine, ki jih niso vključili v stalno postavitev, še naprej hranijo v trezorju Narodne banke v Beogradu. Muzej je imel pomembno vlogo pri povezovanju umetnkov nekdanje Jugoslavije. Ni pomembnejšega umetnika s tega območja, ki ne bi razstavljal v Muzeju sodobne umetnosti v Beogradu in da njegovega dela potem ne bi odkupili. Stališče predstavnikov muzeja je, da gre za skupno umetniško dediščino.
54 del slovenskih avtorjev
Po podatkih slovenske Narodne galerije, ki se je trudila popisati čim več del slovenskih umetnikov zunaj Slovenije, je v beograjskem Muzeju sodobne umetnosti 54 del avtorjev Avgusta Černigoja, Lojzeta Dolinarja, Riharda Jakopiča, Tineta Kosa, Franceta Kralja, Matije Jame, Toneta Kralja, Zdenka Kalina, Petra Lobode, Gojmirja Antona Kosa, Nikolaja Pirnata, Marija Preglja, Marka Šuštaršiča, Frana Tratnika in Gabrijela Stupice.
Največ del je Stupičinih, kar 15. Ne vedo pa, kako so vsa ta dela prišla v beograjski muzej, saj o tem ni evidenc, zato so tudi težko predmet sukcesijskih pogajanj. O morebitni vrnitvi nekaterih del v Slovenijo bi se lahko pogajali le v primeru, če bi obstajal podatek, da so bila kupljena s federalnimi sredstvi skupne države. Do teh podatkov pa je malone nemogoče priti, ker ima evidenco muzej, morda niti ne zelo natančne.
V skupno premoženje Jugoslavije pa nesporno sodijo umetnine, ki so krasile diplomatska in konzularna predstavništva SFRJ, rezidence in stanovanja slovenskih funkcionarjev v Beogradu. S tem se ukvarja posebna ekspertna skupina v okviru komisije za sukcesijo diplomatsko-konzularnega premoženja nekdanje SFRJ, ki je pristojna za delitev nepremičnin in drugega premoženja zunaj Jugoslavije.
Umetnine delijo po načelu, da vsaki od držav naslednic pripadajo umetnine tistih avtorjev, ki so bili njene narodnosti, se pravi slovenski avtorji pripadajo Slovencem, hrvaški Hrvatom in tako dalje. Če so avtorji večino svoje življenjske in ustvarjalne dobe preživeli drugje, ne velja narodnostno načelo, ampak njihova dela pripadajo naslednici, v kateri so večinoma ustvarjali. Na seznamu, ki ga je Slovenija dala Srbiji, je 211 slik, 51 kipov, 21 filmov in drugih predmetov.
Poleg del omenjenih avtorjev, ki jih je evidentirala Narodna galerija, je Blaž Peršin, direktor Muzeja in galerij Ljubljane, ki se je v Beogradu udeležil odprtja muzeja, na razstavi opazil še dela skupine Oho in konstruktivista Eduarda Stepančiča. V nepopisni gneči – razstavo si je prvi dan ogledalo 4500 ljudi – je bilo težko vse videti. Sicer pa je po Peršinovih besedah muzej lepo prenovljen in razstava je zanimiva.
Objekt zgled drugim
Muzej je v Novem Beogradu na ustju Save v Donavo nasproti beograjske trdnjave, kjer je največ splavov. Zgradbo nagrajenih arhitektov Ivana Antića in Ivanke Raspopović so gradili od leta 1960 do 1965. Muzejska zgradba velja za eno od najbolj pomembnih del povojnega jugoslovanskega gradbeništva in je bila zgled za muzejske objekte na območju Jugoslavije.
Muzej se s svojimi oblikovnimi kvalitetami, posebno formo, funkcionalnostjo in kakovostno vključitvijo v neposredno naravno okolje uvršča med antologijska arhitekturna in gradbena dela. To je bila prva zgradba, ki so jo v Beogradu namensko zgradili za muzej. Rekonstrukcija pa je zaradi različnih zapletov in pomanjkanja denarja trajala celih deset let.
