Tiskane izdaje
V Galeriji Srečišče v hostlu Celica na Metelkovi v Ljubljani je na ogled razstava Jureta Zadnikarja Z drugega konca.
Njegove slike neposredno nagovarjajo gledalca, bolj ko je prizor preprost, celo banalen, več miline in svetlobe je v njem, je le ena od misli iz izvrstnega spremnega besedila Vesne Krmelj v katalogu.
Vaše ustvarjanje ima več faz. Kakšna so vaša slikarska izhodišča?
Vedno bolj mi je blizu čista klasika. Ugotavljam, da se slika sama po sebi skozi čas ne spreminja.
Kaj pa ideja, zgodba, motiv?
Motive poenostavljam, bolj so navadni, bolj so mi všeč. Slikam tisto, kar je okoli mene. Moje življenje ni družbeno aktivno, živim na obrobju in se ne obremenjujem s posebej aktualnimi temami. Slikam to, kar vidim, pokrajino in ljudi okoli sebe, tihožitja z rahlo metaforiko in simboliko morda, ki pa nista bistveni. Pomembno je, da si želim narediti sliko, ki bo imela svoje življenje in bo nastala na podlagi prej omenjenih parametrov.
Začeli ste zelo drugače. Kaj se je zgodilo z vašimi »mrežami«?
Pomembnejši prelom v mojem ustvarjanju se je zgodil leta 1994, ko sem šel v Solun na šestmesečno študentsko izmenjavo. Takrat sem še slikal mreže in jih leto kasneje tudi razstavil. Ko sem spoznal Fotini [zdaj Zadnikarjeva žena, tudi slikarka], sem se začel nekako prizemljevati. Začutil sem (tudi) ustvarjalno krizo, nisem vedel, kako naj nadaljujem konstrukcije mrež. Vse skupaj je začelo dobivati konceptualen pridih, preveč racionalen, analitičen. Sliko sem gledal z distanco, preveč formalistično.
Tako sem se odločil, da se bom vrnil na začetke in se posvetil izključno sliki. Bistvo slikarstva je v slikanju. Poglejte otroka, zakaj slika in zakaj želi narediti, narisati nekaj, o čemer razmišlja? Akcija, pri kateri delaš linije, pri katerih nekaj nastaja, je navdušujoča. Spomnil sem se svojih začetkov, tega, kako sem si zamislil neki prizor in ga že kot majhen deček narisal. Odločil sem se, da se bom na ta razmišljanja odzval s slikanjem preprostih slik, nekakšnih dnevniških zapisov.
Pogosto sem se, po vrnitvi iz gostilne, kjer sem se družil s prijatelji, lotil slikanja omizja. Nastale so preproste slike, ki so bile precej blizu naivnemu slikarstvu. Odkril sem možnost, kako lahko nadaljujem umetniško slikarsko pot na iskren, preprost in, zakaj ne, tudi naiven način. Potem sem nadaljeval študij slike in ...
... ste prišli do Mušiča.
Ja. Pri njem me je najbolj pritegnila njegova organskost, njegova slika ni samo kompozicija, odslikan motiv, ampak dejansko celovito telo, živ organizem. Ugotovil sem, da v mojih slikah to manjka, zato se temu poskušam približati. Poleg tega se je zgodilo, da se mi je sodobni svet zazdel vizualno premočen, celo agresiven v vseh svojih barvah. Moj odgovor je, da s tem ne morem tekmovati, nočem se podvajati, še posebej zato ne, ker me ta agresija moti!
Ukinil sem belino kot osnovno slikarsko podlago, nekaj časa sem tudi slikal brez bele barve. Belina se je v 20. stoletju še posebej razbohotila, ker kot osnova omogoča ali zagotavlja bolj žive, plakatne vsebine. Slikam na surovo platno, kakor je delal tudi Mušič in kakor sta v našem prostoru, mislim da še pred menoj, delala Andrej Brumen Čop in Mitja Ficko. S črno je podobno in je sploh ne uporabljam, skrajno temino dosežem s temno zeleno, temno modro in temno rjavo. Zavestno sem se odločil za starikav efekt, s katerim vzpostavljam nasprotje sodobnosti, tej potrebi po novem, progresivnem.
Klasično ustvarjanje vam je očitno dovolj močan izziv. Slika Zlati dež (2003) je vaš osebni manifest. Kdo so umetniki, ki se jim z njo priklanjate?
Slika Zlati dež, na kateri sem upodobil sebe pred platnom, kako zrem skozi okno, je res manifestna. Na platnu, pred katerim sedim, je upodobljeno Mušičevo delo, paleta ni zmešana, v roki imam skupek čopičev, ne slikam, moja slika pa je naslikana. S tem sem dal veliko priznanje Mušiču.
Veliko slik, ki so nastale v zadnjih letih, je navdihnila grška pokrajina. Vas slovenska pokrajina ni nikoli dovolj vznemirila?
Ne. Morda sem naredil nekaj študijskih akvarelov, ko sem usvajal to lepo tehniko, ki jo zaznamuje svežina. Grška pokrajina me je kot slikarja takoj navdušila. Morda zato, ker ima veliko kaotičnih detajlov. Slovenija je urejena, zelene barve so povsod enako zelene. V Grčiji občudujem dinamiko, ki mi morda tudi bolj omogoča, da postane slika bolj organska.
Prej so bile moje slike bolj ploskovite, še posebej v mrežastih slikah so bile barve ploskovite. Sicer je obstajala tudi iluzija, a ni bilo 'mesa', tkiva.
Ste postali štafelajni slikar? Delate v naravi s platnom na stojalu?
Ja, pogosto. V naravi slikam manjše slike, jih v grobem končam, naredim nekaj fotografij, potem pa sliko končam v ateljeju. (Tudi na štafelaju.)
Zakaj delate tudi portrete
Ali pokrajino/figuro najprej narišete s svinčnikom?
Ne. Nikoli nisem skiciral s svinčnikom ali z ogljem na platno. Vedno takoj s čopičem naslikam grobo kompozicijo, ki jo nato tonsko in barvno urejam. Sliko nato počasi gradim do vseh detajlov. Pri prvih figuralnih delih v devetdesetih sem bil še bolj neposreden, spontan, zato je bilo tudi precej napak, ki pa so sliki dajale živost. Portret je najbolje delati v živo, kar ni preprosta stvar, ker nimaš ustvarjalnega miru. Najlažje je delati v ateljeju, kar je sploh lep privilegij slikarja, ker ima lahko to svobodo kadarkoli, v nasprotju z drugimi, predvsem odrskimi ustvarjalci.
Pri slikanju portreta je treba delati z nekom, z njim ustvariti dialog, komunikacijo, kar je lahko moteče. Poleg tega je potreben čas, potrebnih je več seans. Težko je predvideti, koliko. Družinski portret, na katerem sem z ženo in hčerkama, je nastal po fotografiji. Naredil sem jih več, tako da je končna slika njihova kombinacija. Fotografijo si prizadevam posneti s slikarskim očesom in jo poskušam uporabljati le kot osnovo, kot izrez iz realnosti.
Nekaj je tudi slik, ki so nastale v notranjih prostorih. Na teh je prisotna zunanja svetloba. Zakaj?
Zunanji in notranji prostor živita v simbiozi, sta medsebojno prepletena. Že ko sem slikal mreže, me je zanimal dialog med zunaj in notri. Ta dvojnost je nenehno prisotna – mi in svet okoli nas, dva svetova, ki vplivata drug na drugega.
Zakaj ste se odločili ostati v Grčiji?
Z ženo sva se tri leta obiskovala, tudi ona je bila eno leto v Sloveniji, vendar sva se odločila za Grčijo. Meni je bilo precej vseeno, hkrati sem sprejel selitev kot izziv. Fotini sem dal pogoj, da se preseliva na grški otok. No, nato sva sklenila kompromis. Živiva na polotoku Kassandra, v kraju sto kilometrov iz Soluna. V Grčiji bova, kot je videti, tudi ostala.
Je razstava v Galeriji Srečišče prodajna?
Galerija ni prodajna.
Se lahko preživljate s slikanjem?
Ne, vodim tudi tečaje, dobro pa je, ker je v redni službi Fotini. Od prodaje svojih del ne bi mogel živeti. Res pa je, da se nikoli nisem dovolj resno ukvarjal z iskanjem kupcev. Včasih je bilo tudi bolje, zdaj se pozna recesija, tako v Grčiji kot v Sloveniji. Hecno je, da sem profesionalni slikar, imam status samostojnega kulturnega ustvarjalca, živim pa od drugih reči in tako pravzaprav postajam amater, ljubiteljski slikar.
Verjamem sicer, da za situacijo ni kriv le sistem. Tudi avtorji se moramo potruditi, da se dotaknemo ljudi, da bodo začutili potrebo po drugačnem gledanju, po občutljivem opazovanju in s tem morda po posedovanju umetniških del.
