Kip Petra Božiča, zadnjega ljubljanskega boema

Na križišču Božičeve ulice in Štajerske ceste v Ljubljani so danes odkrili javno plastiko – portret Petra Božiča, ki ga je ­izdelal kipar Mirsad Begić. V Ljubljani je tako zdaj že skoraj sto zgodovinskih in umetniških spomenikov. Kiparske portrete Petra Božiča je Begić lani razstavljal v Slovenskem ­gledališkem muzeju.

Mesto naj bi spodbujalo predvsem neideološko, torej estetsko ­plastiko. Številni menijo, da imajo Slovenci »nezdrav« odnos do zgodovine, zato si (sicer maloštevilni) naročniki (mesto, MzK in drugi) prizadevajo to spremeniti.

Vse, kar je zgodovinsko, je postalo skoraj tabu, in ljudem manjka zdravega zgodovinskega ponosa na svoje prednike, čeprav je verjetno ta ponos eden ključnih izvorov dobrega državništva. Pred leti je Lev Kreft povezal usihanje javne plastike s »splošnim skepticizmom, nezaupanjem, ki velja zgodovini in zlasti ­napredku«.

Mesto Ljubljana zadnja leta ni načrtovalo večjih spomenikov, pred časom je tedanji načelnik mestnega oddelka za kulturo Uroš Grilc dejal, da je »dosti bolj pomembno, da Ljubljana danes dobi spomenike, ki bodo impozantni, ki mogoče ne bodo tako številni, bodo pa bistveno bolj kakovostni«.

Širše v Sloveniji ni dosti bolje, soočamo se s premajhnim interesom za kiparstvo, zato so javna naročila ena redkih priložnosti, da lahko kiparji svoje ideje razvijejo in realizirajo.

Takšno priložnost je dobil kipar Mirsad Begić, ki je avtor več javnih plastik, med njegovimi imenitnejšimi javnimi deli so kljuke na vratih ljubljanske stolnice. Zdaj razstavlja Petra Božiča ... Mesto nam žal ni odgovorilo na vprašanja, katere javne plastike je v zadnjih letih naročil MOL, kdo je dal predlog za izdelavo kipa Petra Božiča, kdo se je odločil za kiparja ali kako so določili lokacijo za postavitev kipa.

Mestni Don Kihot

Slavnostni govornik, rektor Univerze v Ljubljani Stanislav Pejovnik, je na dogodku spomnil na misli kiparja in avtorja spomenika Begića, češ da je bil Peter Božič zadnji ljubljanski boem v najžlahtnejšem pomenu besede. Obudil je spomine na pisatelja in dramatika, kot ga je v Ljubljani spoznaval desetletja.

»Bil je človek, ki ni priznaval tabujev, ni dvomil o tem, da je treba spregovoriti o vsaki stvari v vsakem času. To je počel na sebi lasten način, naravnost, brutalno naravnost, brez slehernega ovinkarjenja je tolkel z vsako besedo.«

Tako je Božič »razbijal kalupe, ki se prej ali slej zgradijo v vsaki zaspani glavi. In prav te kalupe je sovražil z dna srca. Zavedal se je, da ti kalupi pomenijo mižanje pred stvarnostjo, beg pred problemi in gradnjo majhnih Potjomkinovih vasi v našem razumu. Prav to njegovo stalno razbijanje kalupov je pogosto vzbujalo vtis, da je nekakšen mestni Don Kihot, ki se neprestano in neumorno bojuje sam proti vsem.«

Na dogodku so obudili tudi spomine na umrlega literata zlasti iz časa, ko je bil mestni svetnik in se zavzemal za športni park Stožice.

Slovenski gledališki muzej je leta 2013 pripravil razstavo portretov Petra Božiča, vse je kmalu po Božičevi smrti leta 2009 zasnoval Mirsad Begić. Njegov koncept je bil povezan z nekaj pogovori kot naročili portreta, čeprav se doslej še niso realizirali, in je hkrati del širšega koncepta in Begićeve močne želje, da bi se Ljubljana, zlasti pa njeno središče in aktualni kraji­ umetniških poti, od Cukrarne, prek mestnega središča, do Plečnikove hiše in Jakopičevega ateljeja v Trnovem, spominsko in dokumentarno, predvsem spomeniško-portretno oplemenitila in pokazala sebi in svetu, da nekaj damo na svoje velike, pomembne in slavne ljudi.

To se, po kiparjevem prepričanju, uresničuje prepočasi, zato imamo Petkovškovo nabrežje brez spomenika slavnemu slikarju, Gallusovo nabrežje brez spomenika svetovno znanemu Gallusu, Cankarjevo nabrežje brez Cankarja, o Plečniku nimamo še ničesar, razen tistega, kar (si) je ustvaril, o čemer smo v Delu že pisali ...