Tiskane izdaje
Ob pravkar minuli sedemdesetletnici Akademije za upodabljajočo umetnost v Ljubljani smo si lahko priklicali v spomin znamenite slovenske kiparske umetnike, ki so v svojem postmeštrovićevskem obdobju (večini je bil učitelj svetovno znani kipar Ivan Meštrović na zagrebški akademiji) iz maillovskega in bourdelovskega oblikovnega principa prestopili v realizem in zmerni modernizem: to so bili brata Boris in Zdenko Kalin, Nikolaj Pirnat, Karel Putrih, Frančišek Smerdu, Peter Loboda. Zdaj smo pred jubilejem dveh kiparskih umetnikov.
Dragu Tršarju (1927) so bili prav omenjeni kiparski vzorniki tudi pedagogi, pri čemer bi dali prednostno sled Smerduju, njegovi izjemni zadržani, hkrati pa zlasti v njegovih monumentalnih kipih vzvalovani nemirni formi. Kmalu po njegovem prezgodnjem odhodu je Drago Tršar vstopil na akademijo kot pedagog in sam v dolgih, več kot štirih desetletjih na sebi lasten način vzgajal pomembne, danes po letih tudi že več kot zrele kiparske rodove.
Ob njegovi devetdesetletnici aprila, ki jo bo kot prvo zaznamovalo Društvo likovnih umetnikov Ljubljana z izbranim pregledom Tršarjeve keramoskulpture in tako tudi napovedalo letošnji mednarodni bienale keramike, se bodo v tako imenovanem Tršarjevem letu 2017 zvrstile številne razstave v tako rekoč vseh slovenskih galerijah, vključno z Moderno, ki bodo predstavile preglede vseh njegovih kiparskih zvrsti, od monumentalne memorialne, interierske in male skulpture, s posebnim poudarkom tudi na izbranih, Tršarju najbolj priljubljenih motivnih in tematskih sklopih, med njimi morje, erotika ...
Vstop v domačo in zlasti mednarodno areno, ki si ga je Tršar pridobil pri rosnih tridesetih letih, je bil vezan na tako imenovano kiparsko množico, na oblikovanje tako reliefnih kot tudi polnoplastičnih shematiziranih figuralnih likov pod variantnim nazivom Manifestanti, tudi Demonstranti, seveda vse v monumentalni izvedbi.
Ta dela so mu v domači konkurenci nekdanje države prinesla prva priznanja na natečajih; še pomembnejša pa je bila vključitev na mednarodne izbrane razstave: leta 1956 v pariškem Rodinovem muzeju, 1958. na Beneški bienale in kasselsko documento, 1967. na razstavo v newyorškem Guggenheimu in ne nazadnje na veliko valorizacijo umetnosti Stoletje avantgarde v srednji in vzhodni Evropi na velikem bonnskem razstavišču 1995.
Drago Tršar je poleg na več kot šestdesetih samostojnih razstavah sodeloval na skupinskih predstavitvah prve povojne šolane generacije pod nazivom Skupina 53, konec šestdesetih pa v Grupi 69. V tovrstnih nastopih se je izkazal z inovativno, vedno zgneteno, tako rekoč nikoli do konca abstrahirano formo, s katero je znal izpeljati izbran motiv s konkretno ali samo še sluteno asociacijo; o tem priča tudi danes nepregledno mnoštvo drobnih interierskih kipov in skicoznih, a vendar dokončno izpeljanih zasnov.
Naj na tem mestu omenimo vrsto Tršarjevih portretov slovenskih izobražencev iz njegovega tudi prijateljskega kroga. Za vse to mnoštvo tako rekoč ni več prostora v podrožniškem ateljeju, prekriva tudi ves pohodni prostor, stene pa so poleg reliefov in polic postale nosilke Tršarjevih risb na ročno izdelanih papirjih.
Seveda ob izrezkih, med njimi je tudi tisti že porumeneli časopisni članek iz New York Timesa s Tršarjevo reprodukcijo množične plastike, razstavljene leta 1958 v Benetkah. Očitno kiparju prav na njem obstanejo oči dobesedno vsak dan, ko obišče svoje kiparsko delovišče, ne glede na petek ali svetek, kar lahko zapišemo tako rekoč z veliko začetnico.
Drago Tršar je prejel številna priznanja: med nacionalnimi so najpomembnejša Prešernova in Jakopičeva nagrada ter zlata plaketa ljubljanske Univerze; prva nagrada za nakit na mednarodni razstavi v Celju je priznanje za nenadkriljive ornamentalne nadrobnosti, ki jih uspeva oblikovati kiparjeva roka v avtorski nakit. Dragoceni in hkrati uvodni priznanji sta zagotovo prva nagrada za kiparstvo na prvem mednarodnem bienalu v Aleksandriji leta 1955 in na prvem trienalu likovnih umetnosti v Beogradu leta 1961.
Osebni stik s kipom
Tudi mlajši Dušan Tršar (1937) si je pridobil, tako kot Drago, visokošolsko izobrazbo pri istih ljubljanskih profesorjih in se tudi sam posvetil pedagogiji v letih 1979–2006 na kiparskem oddelku te akademije. Njegovo umetniško delovanje je krenilo v drugi polovici šestdesetih let v radikalizirano obliko modernizma, v prestop iz izrazne pomenske umetnosti na področje čiste likovne vizualizacije.
Pri tem je Tršar usvojil predvsem novo tehnologijo, v kateri je uresničil vrsto svetlobnih objektov in se priključil svetovnemu trendu umetnikov, ki se ukvarjajo s tehnološkimi inovacijami, nekakšno umetniško utopijo o znanstvenih dosežkih. Skupina Neokonstruktivisti, ki ji je tedaj pripadal in je delovala med letoma 1968 in 1972, je s kritično držo proti klasičnemu modernizmu predstavljala nekakšno aktualno levičarstvo. V tem svojstvu je skupina z razstavami zakrožila po večini glavnih mest nekdanje države.
Kipar je po tej radikalni skušnji zapisal, da je »pravi odnos do svojega dela tisto, ko fragmentarno razmišlja o neki celoti. O skulpturah, v katerih se formalno nadaljuje likovna problematika iz prejšnjih opusov. Graditi na tej izkušnji je logično, da vsebinsko likovni jezik ostaja, zunanja forma se menja. Tako v najnovejših delih prevladuje večji taktilni odnos do materiala, kar se izraža v gnetljivem materialu, ki dopušča bolj oseben stik s kipom« (Zimski salon, Mestna galerija Ljubljana, 1993).
Ob poudarku na vertikalnosti kot organski rasti, ki se včasih prekine, ob poudarku na nekakšni transcendenčni arhaičnosti delujejo Tršarjevi kipi kot aluzije kljub svoji abstraktnosti, nedoločljivi vsebini, razkrivajo pa vendar kot osrednjo temo problem človečnosti umetnosti, konstruiranje humanosti (Nadja Zgonik: Dušan Tršar: Galerija Božidar Jakac, Kostanjevica na Krki, 2000/2001).
To posebno čutenje, ki ga sproža v gledalcu tak bronast kip, se zdi, da bo v polni meri zaživelo v retrospektivnem pregledu celotnega Tršarjevega opusa v obnovljenih prostorih nekdanjega samostana kostanjeviške arhitekture v začetku letošnje pomladi.
Pregled, ki bo morda še podrobnejši, kot je bil v Cankarjevem domu jeseni 2009, bo s kiparjevim risarskim opusom krepko zaznamoval in znova ovrednotil kiparsko govorico, ki jo je Dušan Tršar opredeljeval dobrih petdeset let. Ravno toliko, kolikor je star prvi razstavni katalog skupine, ki so jo sestavljali Dragica Čadež, Dževad Hozo, Drago Hrvacki in Dušan Tršar (Mestna galerija, Ljubljana, 1967), z uvodom pisca tega članka.
Sicer pa bogata Tršarjeva biografija razkriva tudi njegovo udeležbo v mednarodnem prostoru, od reprezentančnih pregledov nacionalne umetnosti v Pragi (1968), Coventryju (1973), Sofiji, Bukarešti, Budimpešti (1977), Augsburgu (1990), Marburgu, Wiesbadnu, Bonnu, Bruslju, Göttingenu, Hanauu (1994) in Torinu (2005).
Imponirajo zlasti tri skupinske razstave kot pomembna mednarodna priznanja kiparjevi umetniški govorici: aleksandrijski bienale (1974), Trigon in Topografija moderne (1992, Gradec). Prejemniku domačih nagrad, od mladostne zlate ptice (1970), nagrad na bienalih male plastike (Murska Sobota 1973, 1985), Župančičeve nagrade (1974) ter zlate plakete Univerze v Ljubljani (2003), veljajo iskrene čestitke in želje, da se še naprej vrstijo tudi njegovi redni obiski ateljeja sredi Stare Ljubljane.
