Tiskane izdaje
Leto 1918 je bilo usodno za Avstro-Ogrsko. Pred tem je bila po površini druga največja država v Evropi (za Rusijo), po prebivalstvu pa tretja (za Nemčijo).
S porazom v prvi svetovni vojni je jeseni 1918 razpadlo cesarstvo, ki mu je stoletja vladala dinastija Habsburg. To leto je bilo tudi konec umetniškega obdobja dunajske moderne.
Leta 1918 so na Dunaju umrli štirje umetniški velikani: Gustav Klimt, Otto Wagner, Koloman Moser in Egon Schiele. Na področju slikarstva, arhitekture in oblikovanja so ustvarili številna dela, po katerih sta Dunaj in Avstrija danes znana po svetu.
Od četverice je zadnji umrl najmlajši izmed njih, Egon Schiele, genialni ekspresionistični slikar. Umrl je 31. oktobra 1918, star 29 let, kot ena izmed številnih žrtev španske gripe. Pandemija je v obdobju 1918–1920 ubila več ljudi, kakor jih je umrlo v prvi svetovni vojni. Dva tedna pred Schielejem je umrl Koloman Moser, izvrsten slikar jugendstila in oblikovalec, ki je bil eden od ustanoviteljev legendarne oblikovalske manufakture Dunajska delavnica. Moser je umrl v 51. letu za rakom na požiralniku.
Otto Wagner, ki je bil arhitekturni učitelj Jožeta Plečnika, je umrl aprila 1918, star 77 let. Bil je najpomembnejši avstrijski arhitekt, arhitekturni teoretik in urbanistični načrtovalec Dunaja v obdobju, imenovanem belle époque oziroma fin de siècle.
Približno od leta 1890 do 1914 »je moralo biti na Dunaju zelo zanimivo«, je zapisal književnik Hermann Bahr. Glavna oseba v likovni umetnosti tega obdobja je bil slikar Gustav Klimt. Ni bil edini začetnik dunajske moderne, a bil je eden prvih, ki se je spustil v nov umetniški izraz ter uprl historizmu predhodne generacije, se pravi stilu, s katerem je tudi sam začel umetniško kariero. Tudi Gustav Klimt je umrl leta 1918, 6. februarja, star 56 let, le nekaj tednov po možganski kapi ter pljučnici, ki jo je staknil v bolnišnici.
Ribja kri, risba Gustava Klimta za secesijski časopis Ver Sacrum. Foto Albertina, Dunaj
Voditelj umetniške revolucije
Ko se je 19. stoletje približevalo koncu, je z njim rastel tudi Dunaj. Prestolnica Avstro-Ogrske, osvobojena korzeta mestnega obzidja, se v zadnjih desetletjih 19. stoletja ni razcvetela zgolj po številu prebivalcev. V mestu, ki je bilo med letoma 1870 in 1910 na seznamu največjih mest po prebivalstvu med četrtim in šestim mestom na svetu, so nastajale genialne ideje.
Dunaj je bil zibelka psihoanalize Sigmunda Freuda, filozofije Ludwiga Wittgensteina, 12-tonske glasbene lestvice Arnolda Schönberga, modernih simfonij Gustava Mahlerja, notranjega monologa v literarnih delih Arthurja Schnitzlerja, Wagnerjevih arhitekturnih in urbanističnih rešitev za hitro rastoče velemesto, Schielejevih neposrednih in neolepšanih (avto)portretov, Moserjevih grafičnih in proizvodnih grafičnih rešitev … Ne nazadnje pa so bili Klimtovi portreti, alegorični portreti in pejsaži med največjimi kulturnimi dosežki tega časa.
Dunaj je bil takrat multikulturna prestolnica in ogledalo politične virulentnosti. Večnacionalna država je bila v agoniji. »Nikogaršnji prostor« med slutenjem konca in željo po novem je ustvaril vakuum, v katerem je tradicija hitro izgubljala vrednost, novo pa se še ni popolnoma definiralo in artikuliralo. Leta 1897 je bil eden od ustanoviteljev Združenja likovnih umetnikov Avstrije, znanega kot dunajska secesija.
Več Klimtovih del je postalo umetnostnih ikon tistega časa. V »zlatem obdobju«, ko so ga navdihnili mozaiki v Ravenni, je ustvaril Poljub (Der Kuss) in Adele Bloch-Bauer I, ki ju danes neutrudno tržijo kot popkulturna objekta. To ne škodi Klimtovemu ugledu resnega umetnika. Njegova dela so danes v znanih svetovnih zbirkah: v Novi galeriji v New Yorku, Kanadski nacionalni galeriji, Galeriji moderne umetnosti v Benetkah, Umetniškem muzeju v Baslu, Narodni galeriji v Pragi, Muzeju d'Orsay v Parizu ter seveda v več muzejih in drugih institucijah avstrijskega glavnega mesta. Na Dunaju je odprta za javnost tudi Klimtova vila, v kateri je njegov zadnji atelje.
Dunajski muzej Belvedere hrani največjo zbirko Klimtovih oljnih slik na svetu, kar 24. Tukaj med drugim visita Poljub in Judith ter nekatere druge alegorične slike, kakor tudi nekateri Klimtovi znameniti portreti žensk in pejsaži. V dunajski Secesiji, stavbi, ki prav tako spada v muzej Belvedere, je Klimtov znameniti Beethovnov friz.
V zgornjem Belvederu je bilo do začetka leta 2006 še pet Klimtovih slik, med drugim tudi omenjena Adele Bloch-Bauer I. Avstrija jih je pozno, a vendarle, vrnila dedičem lastnikov. Dunajski družini industrialcev Bloch-Bauer so kot Judom nacisti po pripojitvi Avstrije Hitlerjevi Nemčiji leta 1938 odvzeli premoženje. Pet Klimtovih slik so leta 2006 ocenili na približno 250 milijonov evrov. Dediči so jih bili pripravljeni za to vsoto pustiti v Belvederu, se pravi, v lasti Avstrije. Vendar se tedanja avstrijska vlada ni odločila za nakup, zato so slike vrnili dedičem Bloch-Bauerjevih v ZDA. Adele Bloch-Bauer I so sredi leta 2006 za skoraj 107 milijonov evrov prodali ameriškemu podjetniku in človekoljubu Rolandu S. Lauderju.
Zasebni nakupi sicer niso tako transparentni kakor javne dražbe, toda če je vsota res tolikšna, to pomeni, da je bil postavljen svetovni rekord pri prodaji ene slike (v vmesnem času je bil že večkrat presežen). Preostale štiri pridobljene Klimtove slike iz Belvedera so konec leta 2006 prodali na dražbi hiše Christie's za 150,9 milijona evrov.
Na srečo je avstrijsko lastništvo Klimtovega Poljuba nedvomno. Slika, ki na splošno velja za najslavnejše delo avstrijskega slikarstva, visi na temnem zidu Klimtove dvorane v Belvederu, kjer je še devet Klimtovih del. Na skoraj štirih kvadratnih metrih Poljuba sta prepletena ljubimca, moški in ženska, ki sta prikazana alegorično, slika pa je bogato okrašena s srebrnimi in zlatimi lističi. S tem delom je Klimt povezal principe japonske umetnosti z bizantinskimi mozaiki in srednjeveškim slikarstvom. Na sliki so vidne tudi vzporednice z nekaterimi drugimi znanimi umetniki tega časa: Augustom Rodinom, Edvardom Munchom in Georgeem Minnejem.
Klimt je bil leta 2012, ob 150. obletnici rojstva, v središču številnih razstav in drugih kulturnih projektov. Tako bo tudi letos.
Različna naročila
Gustav Klimt, rojen leta 1862 v Baumgartnu, na zahodnem obrobju Dunaja, je študiral na dunajski šoli za umetniško obrt. S Franzem Matschem in bratom Ernstom je ustanovil Umetniško četo. Poslikali so številna gledališča na Dunaju, Karlovih Varih, Reichenbergu, Reki … Naslikali so tudi freske na stropu Vile Hermes, ki jo je v predmestju Dunaja za ženo Elizabeto Sisi zgradil cesar Franc Jožef. Zatem so poslikali razkošna stopnišča ogromnega dunajskega gledališča Burgtheater, za kar so dobili visoko cesarjevo odlikovanje. Nato so delali cikel slik na prav tako monumentalnem stopnišču v novo zgrajenem Umetnostnozgodovinskem muzeju na Dunaju.
Temu je sledilo naročilo za »Fakultetne slike«, simbolni prikaz različnih znanosti za novo zgradbo Dunajske univerze. Pri tem je Klimt zašel v globoko neskladje s prevladujočim okusom. Njegove skice so namreč univerzitetni profesorji in mediji ocenili za pornografijo. Vendar je istega leta 1900 na svetovni razstavi v Parizu za sliko Filozofija dobil zlato medaljo. V istem slogu je naslikal Medicino in Pravo.
Za razliko od Matscheve Teologije tudi ti dve nista končali na zidu Dunajske univerze. Klimt je s pomočjo mecenov vse tri slike odkupil, čeprav mu je univerza pred tem zanje plačala. Vse tri so bile ob koncu druge svetovne vojne, s še nekaterimi drugimi umetniškimi deli, nameščene v dvorcu Immendorf v Spodnji Avstriji. Nemške čete SS so med umikom dvorec požgale. V požaru so bile uničene vse tri Klimtove slike.
Gustav Klimt se ni oženil, a je imel številne ljubezenske zveze. Z različnimi ženskami je imel šest otrok. Ni mu uspelo postati profesor na dunajski likovni akademiji, a je nekaj mesecev po smrti postal njen častni član. Tako kot Otto Wagner in Koloman Moser je pokopan na pokopališču Hietzing v istoimenskem 13. dunajskem okrožju, nedaleč od dvorca in parka Schönbrunn.
