Bogoslav Kalaš: »Končam, ko slika zmaga«

Z umetnikom, rojenim leta 1942, je galerija že večkrat ­sodelovala, tako na razstavah sodobne umetnosti (U3 leta 2010) kot na samostojnih razstavah v Mali galeriji. Njegovo­ delo vzbuja fascinacijo, ki je povezana z izumom stroja za slikanje, meni kustos razstave dr. Marko Jenko.

Svojevrstno tehniko je Kalaš po­imenoval aerografija in nosi pečat duha časa, v katerem je nastala. Gre pa predvsem za slikarja, ki je močno zavezan tradiciji zahodne zgodovine slikarstva oziroma ustvarjanja ali grajenja podobe, in sicer od renesanse naprej. Pregledno razstavo Stroj za slikanje bo obogatil tudi zajeten katalog s celovito predstavitvijo umetnikovega dela.

Kaj je bil vaš motiv za izdelavo­ stroja, s katerim ste se lotili posebne tehnike, imenovane aerografija?

Okoli leta 1970, ko sem bolj resno vstopal v svoj likovni svet, sem se znašel v situaciji, s katero nisem bil zadovoljen. Takrat sta prevladovala abstrakcija in socialistični modernizem, kjer zame ni bilo prostora, saj sem se zavedal, da sem predvsem figuralik. Temu prepričanju sem sledil do danes. Morda sem se sprva tega lotil tudi zaradi iskanja drugačnosti, a kasneje sem svoji usmeritvi sledil tudi bolj poglobljeno, s premislekom.

Kaj vam je stroj omogočal, kar vam čopič in barve niso?

Iskal sem izrazno sredstvo, ki bi odgovarjalo občutku tistega časa. Najprej sem se lotil sitotiska, ki pa ima to pomanjkljivost, da slikar sicer lahko predvideva končno podobo, ko pripravlja sita, a ko jih odtisne in se sooči z rezultatom, intervencije niso več mogoče. Stroj za slikanje mi je omogočil dodatke, popravke ... Od začetka sem vedel, da je bila vloga strojev ali drugih mehanskih priprav v slikarstvu velika od renesanse do impresionizma, a se o tem ni govorilo, ker je bil to svojevrsten tabu. Jaz pa sem imel malo češko knjižico o perspektivi, v kateri so predstavljene vse mašine Albrechta Dürerja. Umetniki so uporabljali vse, od konkavnih zrcal do kamere obskure, perspektivnih mašin itn.

Kako so umetnikom pomagali stroji?

Ne gre za pomoč, gre za nov pogled na svet. Ko je slika postala okno, se je vse spremenilo. Mislim, da je ­Alberti rekel: 'Na zid bom narisal pravokotnik in to bo okno, skozi katero se bo videl prizor moje slike.' To je bil revolucionaren prelom. Do renesanse je bila slika lahko predmet, ikona, način podajanja sveta, ampak nikoli ni bila okno, torej prizor, ki se vidi s ­točno določene točke in je povezan z ­realnostjo.

Nikoli se niste prepustili ­trendom in ste ostali na svoji poti. Kako vam je to uspelo? Vas ni premamil­ sodobnejši ­konceptualizem?

Moji prijatelji pravijo in tudi sam verjamem, da sem zelo radikalen konceptualist, samo da je moj koncept za 180 stopinj drugačen od koncepta ikonoklasičnega konceptualizma, kakršnemu smo priča zdaj. Naj se moderni umetnik tega zaveda ali pa je le skrito v njegovi podzavesti, v njem odzvanja mogočen glas: 'Ne delaj si rezane podobe in ničesar, kar bi imelo obliko tega, kar je zgoraj na nebu, spodaj na zemlji ali v vodah pod zemljo!' Posledično je umetniško delo opravičljivo samo, če ima kak moralni, socialni ali humanitarni pomen. Zato umetniški izdelek praviloma ni končni cilj umetnikovega ustvarjanja. Narejen je zato, da pri opazovalcu vzbudi občutljivost za dileme sodobne družbe, da opozori na tisto, kar je umetniku pomembno in do česar po njegovi presoji moderni ozaveščeni človek ne bi smel ostati ravnodušen.

Za kaj si po vašem mnenju torej prizadeva moderni ­umetnik?

Zavzema se za politično pravičnost in politično korektnost. Lepota nima enake veljave kot v tradicio­nalni umetnosti. Večinoma sploh ni zaželena, saj je mnogokrat izenačena s skušnjavo,­ prevaro in zapeljevanjem. Moderni umetnik si ne prizadeva ustvariti umetnine, ampak se posveča raznoterim projektom in akcijam.

Kaj pa vi?

Umetnik tradicionalist izhaja iz prepričanja, da je podoba dobra in vredna upodabljanja, saj je odraz resničnega. To, kar je lepo in skladno, je vzvišeno in zato pravi umetnikov cilj. Korenine takega doživljanja umetnosti segajo v helenistično klasiko in humanizem. Na pročelju Apolonovega svetišča v Delfih je stal napis 'gnothi seauton' ali 'spoznaj samega sebe'. Če bi ga poskušali dopolniti, bi morda lahko dodali: saj je v tebi skrit ves svet. Zato vse, v kar umetnik verjame, skupaj z njegovimi življenjskimi izkušnjami oblikuje njegovo umetniško prepričanje, umetnikov credo, ki je enoten vzrok za vse, kar naredi. Vse svoje znanje usmeri v nastanek umetniškega dela, ki je njegov končni cilj. Temeljno vprašanje, ki ga vseskozi zaposluje in na katero išče odgovor v svoji umetnosti in z njo, je globlji smisel človeškega bivanja.

Se dovolj dobro poznate?

Ja, vendar je to proces, ki ni nikoli­ končan. Človek stopa korak za korakom in ne gre za vprašanje spoznanja, ker sicer bi lahko bil svetnik.

Prvi korak pri vas je torej ­fotografija …

Premislek o fotografiji.

In potem nastane fotografija?

Ne, potem nastane platno, ki ga pripravim, postavim na stroj in naslikam prvi dve svetli plasti, ki bi ju morda razumeli kot abstrakcijo, potem pa počasi naprej. Ampak ne programiram vnaprej. Ne vem, koliko bo teh plasti, pogosto se vračam nazaj, in zato si delam zapiske v posebno knjigo. Vsako plast si zapišem. Na razstavi bodo v vitrinah tudi te knjige.

Zdaj, ko vidite vse te slike na razstavi, kako se počutite? Se vam zdi, da bi morali kje še kaj popraviti?

V mojem ateljeju je veliko slik, ki so si podobne oziroma so skoraj identične, kar pomeni, da si marsikdaj zaželim, da bi naredil novo. Nekaj takšnih je tudi na razstavi, saj sem nekatere slike ponovil tudi trikrat, štirikrat. Včasih kakšno sliko zavržem, velikokrat pa mi to prepreči žena ali prijatelji.

Kdaj torej končate?

Takrat, ko slika zmaga.

In kako to veste?

Takrat, ko se proces konča.

In takrat ni več poti nazaj?

Ne, možno je pa začeti znova, na novo.

Kako ste sodelovali s kustosom?

Zelo dobro. Razstavo sva gradila do zadnjega trenutka. Zbrali smo vsa dosegljiva dela, na žalost pa nekaj zgodnjih del nisem dobil, ker so bila uničena, se je za njimi izgubila sled ali pa jih lastniki nočejo pokazati, še posebej, če gre za akte. Vsaj še kakšnih trideset slik bi rad videl na razstavi, a bi potrebovali več prostora.

Razstava je postavljena ­tematsko.

Kronološko je zasnovana samo prva soba, kjer je moje delo iz začetka sedemdesetih let, nato sledijo tihožitja, moj avtoportret, ki sem ga naredil posebej za to razstavo, družina in akti, nato je soba samo z akti in potem še krajina.

Vam je kateri od motivov ljubši od drugih? Denimo akti?

Ne, vse štiri teme so enakovredne in konceptualno vnaprej določene. Že od začetka sem slikar klasicist, tradicionalist, zato sem se odločil za klasične motive. Akt doživljam in obravnavam kot totalni portret.