Tiskane izdaje
Opus Lojzeta Dolinarja je v Kranju velika tema umetnosti. Kipar, v povojnih desetletjih tamkajšnji someščan, je v mestu pripravil obsežen kiparski program na Slovenskem trgu in Kranjčanom zapustil številna dela, v Gorenjskem muzeju, kjer so mnoga stalno na ogled, pa so letošnji poletni razstavni termin namenili razširjenemu izboru njegovih kipov in risb.
Mojstrovine iz Dolinarjeve zapuščine, ki v Gorenjskem muzeju stalno nagovarjajo v značilnem dialogu z arhitekturo in razvejeno mrežo na obokih gotsko-renesančne Mestne hiše, matičnega sedeža tega muzeja, imajo od prejšnjega tedna družbo njegovih del iz depoja, ki redko najdejo stik z javnim pogledom, a seveda prav tako odpirajo vrata v svet Dolinarjeve umetnosti, razpete med željo po monumentalnem in večnem, kakršno odsevajo njegova velika javna spomeniška naročila, ter hipnim, minljivim. Tako se njegova kiparska dela v izboru muzejskega kustosa Damirja Globočnika izmenjujejo s sijajnimi kiparjevimi risbami, odrazi trenutnih študij in likovnih razmišljanj. Na videz hitro zmodelirane male plastike iz gline pa s skulpturami, ki znova kažejo kiparjeve ambicije po spomeniški večnosti in monumentalnosti.
Monumentalni spomeniki
Iz Dolinarjeve biografije sta široko znani usodi njegovih monumentalnih konjeniških spomenikov kraljema Petru I. in Aleksandru I. pred Magistratom oziroma na Kongresnem trgu v Ljubljani, ki so ju uničili italijanski okupatorji, tokratna razstava, katere del je tudi dokumentarna predstavitev umetnikove kariere, pa opozarja predvsem na časovno prvo tovrstno zgodbo. Ne nanaša se na kralja ali fevdalca na splošno, temveč, ravno nasprotno, na Matijo Gubca.
Dolinar je »kmečkega kralja« že leta 1913, pri svojih dvajsetih letih, zmodeliral v kar trimetrski plastiki in z njim požel veliko naklonjenost občinstva. Gubčevo telo je priklenil na razbeljeni prestol in si celoto zamislil kot javni spomenik, a zanj v razgretih razmerah pred prvo svetovno vojno ni bilo niti finančnih niti političnih možnosti. Tako sta z Rihardom Jakopičem, prijateljem in zaščitnikom, ki mu je za ateljejsko rabo ponudil prostor v svojem tivolskem paviljonu, negativne odlitke kipa zakopala na travniku ob železniški progi blizu paviljona, a jih je od tam bržkone odstranila avstrijska policija. Dolinar je ohranil le Gubčevi roki in glavo, to pa znova zmodeliral po vojni, v novi državi, leta 1924. Gubčeva glava, še značilno secesijska in s pogledom oči, globoko vtisnjenih v izmučeni obraz, je zdaj na ogled na razstavi v Kranju.
Del naše vizualne kulture
Dolinar že dolgo velja za enega najpomembnejših in tudi najplodnejših slovenskih kiparjev prejšnjega stoletja. Njegovi spomeniki in arhitekturna plastika ostajajo del vizualne kulture vsakdanjika predvsem v njegovi rojstni Ljubljani, a je ustvarjal tudi v številnih drugih okoljih nekdanje Jugoslavije, vse do Makedonije (med letoma 1932 in 1959 je živel v Beogradu in med drugim poučeval kiparstvo na tamkajšnji likovni akademiji). Izražal se je v tako rekoč vseh kiparskih materialih. V marmorju, kamnu in bronu, glini in keramiki, lesu, ustvarjal je risbe in značilne grafike, ki se jih je lotil izrazito kiparsko, z rezanjem matric v mavčne plošče. V ospredju je vseskozi ohranjal človeško figuro tako v velikih figuralnih kompozicijah kot v plastiki komornih dimenzij, ustvarjal je portrete, akte ali figure s simbolnimi, alegoričnimi sporočili, slogovno pa je izšel iz secesije in starejše rodinovske tradicije kiparstva, pri čemer njegova dela odsevajo tudi vplive Ivana Meštrovića.
Po prvi svetovni vojni se je usmeril v svojevrstni kiparski ekspresionizem, kasneje pa v bolj umirjeno kiparstvo teles, v katerih odmevajo neoklasicizem in širši oblikovalski okus dobe, katere estetiko označujemo z izrazom art deco. Po drugi svetovni vojni ga je za nekaj časa zaposlil spomeniški socrealizem, zatem pa se je vrnil h kiparskemu oblikovanju z domicilom v modernizmu.
Dolinarjevi kipi pogosto ustvarjajo vtis značilno tektonske gradnje idealiziranih, abstrahiranih teles, ta vtis pa z individualnimi potezami in podobno individualnimi izrazi »kršijo« predvsem njegovi portreti. Medtem ko ga je mogoče v okviru stalne postavitve v Kranju spoznati kot avtorja dveh avtoportretov, so v tokratnem izboru prisotni znani portret Hinka Smrekarja, kiparjeve žene Milke Dolinar, kipec Speče dete, v katerem je upodobil sina, in portret operne pevke Rezke Thaler. Veliko je male plastike, v kateri se je na svojevrsten, tudi igriv način lotil razmerij med posameznimi elementi, monumentalna naročila v drugih okoljih pa predstavljajo dokumentarne fotografije, ki prav tako izhajajo iz njegove zapuščine.
V Kranju je ob stalni zbirki in herojih Spomenika revolucije, ki sleherni dan pozdravljajo mimoidoče na Slovenskem trgu, njegove umetnosti še kar nekaj. Njegovi so France Prešeren v pesnikovem gaju, goli atlet na mestnem stadionu v Mali Rupi, relief na Bežkovi vili, Poziv k uporu v Osnovni šoli Staneta Žagarja in spomenik padlim v Visokem pri Kranju, Titovo poprsje, ki ga je nekoč podaril Zvezi borcev, pa je nekoč krasilo dvorano te zveze. V Gorenjskem muzeju hranijo okoli sto njegovih kiparskih del, ob tem pa še na stotine risb in grafičnih listov, ki še niso dočakali kataložne izdaje. Tovrsten izid za zdaj ostaja želja kustosa Globočnika.
