Tiskane izdaje
Pred sto leti je bila v Petrogradu (današnjem Sankt Peterburgu) na ogled Zadnja futuristična razstava 0.10 Kazimirja Maleviča. Verjetno si tedaj ni nihče dobro predstavljal, kakšno vlogo bo v zgodovini umetnosti odigral njegov znameniti Črni kvadrat. Mestna galerija Ljubljana bo do začetka septembra z razstavo Hommage à Malevič izkazovala čast temu velikemu ruskemu umetniku in še posebej tej njegovi sliki.
Črni kvadrat je eden ključnih dogodkov v umetnosti 20. stoletja. Osnovni geometrični lik na belem ozadju pravzaprav sledi procesu, ki se je v evropskem slikarstvu začel že z impresionizmom sredi 19. stoletja. Začnejo se postavljati vprašanja, kaj je slika, kakšen je njen status, kakšna je njena družbena funkcija in kakšna je pri tem vloga umetnika. Z začetkom modernizma sledimo postopnemu razkrajanju klasične podobe in reprezentacije.
Skorajda vsa umetnostna gibanja od sredine 19. in začetka 20. stoletja – impresionizem, fauvizem, kubizem, ekspresionizem, potem pa avantgardistična gibanja: od (italijanskega in ruskega) futurizma, suprematizma, prek dadizma (Zürich, New York), konstruktivizma do nadrealizma ter konceptualizma Marcela Duchampa – pravilo slikarskega mimezisa radikalno postavljajo pod vprašaj. Z njimi narašča prepričanje, da je tradicionalna slika harmoničnih kompozicij opravila svojo zgodovinsko nalogo, v aktualni sodobnosti pa zgolj prikriva družbena protislovja oziroma ne zazna nove eksistencialne izkušnje modernega subjekta.
Razkroj klasične slike kaže na krizo reprezentacije in podob kot takšnih. V zameno ponudi svet disharmonije, razpoke, spodleta in razcepa. Če se je torej klasično slikarstvo vsaj v percepciji modernistov in avantgardistov izogibalo tej grozljivi plati družbenega in subjektivnega življenja, imamo zdaj opravka z reprezentacijo nemogočega objekta ali vsaj reprezentacijo same nemoči oziroma spodletelosti reprezentacije. Črni kvadrat Kazimirja Maleviča, ki je hkrati prvi objekt suprematizma in s tem morda prva geometrična abstrakcija, je poslednji korak v destrukciji klasične slike in podobe, je glasnik nemožnosti reprezentacije ali, kot je to opredelil sam, ničelna forma slike.
Okvir in nič
Iz slike je Malevič izgnal ves materialni in objektni svet. V njej gre za prikaz minimalne spremembe, ki nastane, če slikar naslika črni geometrijski lik na belo podlago. Prav ta slikarska gesta izničenja podobe do danes buri kritike in teoretike. Slikarska redukcija je tu dojeta bodisi kot madež na beli galerijski steni pa tudi kot reprezentacija praznine, niča. Francoski filozof Gérard Wajcman je v knjigi Objekt stoletja opozoril, da je na sliki belo ozadje lahko podlaga ali okvir (niča). O koncu slikarstva torej govorimo, ko imamo na ogled goli okvir slike, ki reprezentira sam nič.
Razkroj podobe in slike, ki ga pri Maleviču dopolnjuje vsaj še Beli kvadrat na belem polju, sodi v kontekst vrste premislekov in interpretacij o koncu umetnosti same. Kako ob tej ideji razumeti neverjeten vpliv Maleviča na umetnost 20. stoletja, torej na obsežno umetniško produkcijo, ki sta ji prav ta slika in Malevičevo gibanje dala pospešek in katere del iz domačega okolja lahko zdaj gledamo tudi v Mestni galeriji?
Italijanski teoretik Giorgio Agamben dojema modernizem in dogajanje na področju umetnosti v 20. stoletju kot posmrtno življenje umetnosti, torej – bi lahko rekli – umetnosti, ki odslej tematizira samo sebe, torej svoj lastni konec in smrt.
V tem kontekstu lahko razumemo razstavo Hommage à Malevič, ki jo je kurirala Mateja Podlesnik. Na njej so zbrana dela danes priznanih in uveljavljenih jugoslovanskih umetnikov, ki so delovali od sedemdesetih let do danes. Tu se ponujajo slikarska, kiparska, performativna, bodiartistična, predvsem pa konceptualistična dela umetnikov, ki v Malevičevem ikoničnem kvadratu vidijo tako inspiracijo za umetniško analizo statusa slike, barve, monokromnosti kot možnost ponovnih premislekov o statusu umetniških institucij v sodobni družbi.
Med tiste, ki jih je zaznamovala gesta ruskega umetnika, sodijo dela Bojana Gorenca, sicer enega prvih prevajalcev Malevičevih tekstov pri nas, Duše Jesih, Dimitryja Orlaca z reinterpretacijami z grafitom in delno tudi hrvaškega umetnika Mladena Stilinovića. Ta je za razstavo prispeval več deset del, v katerih se poigrava s simboliko geometrijskih likov. V naslonitvi na Maleviča se kritično loteva tudi simbolov križa in peterokrake zvezde, v katerih razkrinka njuni ideološki funkciji v različnih zgodovinskih obdobjih in političnih kontekstih. Svojevrstno reinterpretacijo Maleviča ponuja tudi delo Ištvana Išta Huzjana, ki je razstavil slikarski okvir in tako izpostavil tisto, kar je pri ruskem umetniku implicitno navzoče.
Na razstavi je precejšnja pozornost namenjena Goranu Đorđeviću, srbskemu umetniku, ki je znan predvsem po umetnosti apropriacije, torej po tem, da si je sposojal dela drugih umetnikov, prevzemal razne umetniške identitete in deloval skladno z njimi. Sem sodi tudi njegova Poslednja futuristična razstava iz osemdesetih let 20. stoletja pod privzeto identiteto Kazimirja Maleviča iz Beograda.
Đorđević, ki se je precej posvečal Malevičevi abstrakciji ter slikarski, grafični, računalniški analizi in reprodukciji njegovih geometrijskih motivov, deluje na razstavi kot umetniški plagiator, a ob tem ne moremo prezreti njegove konceptualistične geste, ki sestoji iz tega, da se sprašuje o statusu originala in ponaredka v umetnosti oziroma o družbeni in politični vlogi umetniških institucij, ki iz del, nekdaj namenjenih ukinjanju slikarskega fetišizma, kujejo enormne dobičke.
Med številnimi komentarji in interpretacijami Malevičevega kvadrata velja izpostaviti še Tanjo Ostojić, ki se je kultne slike lotila v okviru body arta. Posebej izstopa njeno »delo« na 49. Beneškem bienalu. Svoj Črni kvadrat na belem polju je ustvarila z geometrijsko pričesko dlak na intimnem delu svojega telesa. Delo je prav zato, ker ga je lahko videl le glavni kustos, dobilo vzdevek »skriti Malevič«. Ostojićeva pa je s to akcijo med drugim poskušala opozoriti na položaj umetnic, ki precej težje vstopajo v umetniške institucije kot njihovi moški kolegi.
Živo truplo
Med bolj konceptualistične pristope na razstavi sodijo tudi dela Igorja Grubića, Vlada Marteka in Vladimirja Nikolića. Slovenska skupina Irwin je za razstavo prispevala posebno instalacijo. Delo Truplo umetnosti se nanaša na komentar nekega kritika iz osemdesetih, ki je vrsto posnetkov, reinterpretacij in apropriacij Maleviča označil za truplo umetnosti (v nasprotju z živo umetniško vrednostjo originala). Irwini so kritiško sodbo vzeli dobesedno in že pred leti razstavili maketo Malevičevega trupla po njegovih načrtih za svoj pogreb. Rekonstrukcijo so napravili po fotografiji Maleviča na parah v Hiši umetnikov leta 1935 v Leningradu.
Umetnik leži v krsti, ki jo je načrtoval Suetin in ki ustreza Malevičevim arhitektonom ali planitom (to so modeli njegove utopične arhitekture). Na pokrovu krste sta naslikana krog in kvadrat, v pogledu krste od spredaj pa je mogoče prepoznati njegov znameniti križ. Nad truplom je razstavljen njegov Črni kvadrat, ob njem pa stoji vaza lilij. S tem delom morda dobita usoda Maleviča po njegovi radikalni redukciji slike in pričujoča razstava ustrezen komentar: Malevič je mrtev. Živel Malevič!
