Tiskane izdaje
Današnji 12. april, rojstni datum Riharda Jakopiča (1869–1943), bo v Moderni galeriji znova rezerviran za podelitev odličij, poimenovanih po njem.
Predvsem osrednje nagrade, ki jo podeljujejo že od stoletnice njegovega rojstva leta 1969 in velja za najvišjo resorsko, namenjeno vizualnim umetnostim. Najnovejše ime na dolgem seznamu njenih dosedanjih prejemnikov je Marjan Gumilar.
Ustanovitelji nagrade so Zveza društev slovenskih likovnih umetnikov, Akademija za likovno umetnost in oblikovanje in Moderna galerija, kasneje se jim je pridružilo še Slovensko društvo likovnih kritikov.
Nagrajeni Marjan Gumilar, letnik 1956, že dolgo velja za enega tukajšnjih najprepričljivejših raziskovalcev možnosti slike, za slikarja z izhodišči v izkušnji modernistične abstrakcije, ki si vprašanja o statusu slike zastavlja skozi vpetost v tukaj in zdaj. Ob avtorskem delu od leta 2007 deluje kot profesor na ljubljanski Akademiji za likovno umetnost in oblikovanje.
Nagrado prejemate za dolgoletno ustvarjalno delo, ki je zapustilo sledi na vizualnem prizorišču. Govoriva o tridesetih letih.
Da, natanko trideset let je od moje prve razstave, tedaj skupaj z Bojanom Benso in Zmagom Posego v Mestni galeriji Ljubljana v letu 1987. Težko rečem, kaj trideset let pomeni, včasih se mi zdijo že tri leta veliko. Nagrade sem vsekakor vesel, saj gre za stanovsko nagrado, ki prihaja iz stroke, od kolegov. Poleg tega nosi zveneče ime Riharda Jakopiča. Na nek simboličen način je priznanje ali, če hočete, potrditev tudi za tiste, ki so me podpirali, me štipendirali ali nenazadnje tudi kupovali moja dela. V državah z umetniškim trgom bi bil nagrade najbolj vesel tvoj galerist.
Že vaša prva samostojna razstava leta 1989 v Mali galeriji je bila naslovljena Anatomija barve. Naslov se danes zdi kar preroški, označujejo vas namreč za enega občutljivejših koloristov. Če danes pogledate nazaj, kaj je osrednja rdeča nit vašega dela?
Telo. O tem nikoli nisem govoril in tega doslej tudi ni nihče izrecno izpostavljal. Nekaj mojih del nosi naslove, kot so Telo, Corpus, Jedro, nenazadnje razstava leta 2014 v galeriji Equrna z naslovom Atopično telo. Če pogledam nazaj, je bilo telo prisotno že na razstavi Anatomija barve. Ali bolje rečeno, anatomija rdeče. Spomnim se, da sem po Ljubljani hodil z polnimi vrečkami rdeče barve. Od trgovine pa do ateljeja ... Šlo je za čutno, dobesedno telesno prisotnost, ali kakor je slike takrat označil Brane Kovič, za karnalne slike, kjer je zaradi haptičnosti slika kot iluzija prerasla v telo.
Marjan Gumilar: Približevanje, 2003, olje na platnu.
Zanimivo, saj so običajno v vašem zgodnjem delu iskali ozadje v krajini?
Na začetku sem izhajal iz krajine, ki pa sem jo kmalu ponotranjil. Sliko danes razumem kot historično telo. Tukaj mislim na to, da slika v svoji strukturi, pod svojo površino, nosi vso epistemologijo svojega nastanka. S te perspektive gledano bi lahko rekli, da je kvaliteta nekega dela sorazmerna naboru informacij, ki jih nosi v sebi. Vendar na srečo ni tako. Zgodovina nas uči, da tukaj v tem pogledu ni pravil.
Ko sami ustvarjate, se zavedate, da vstopate v vso to historičnost, ali pa je to podzavestno?
Seveda se zavedaš in to je pri procesu dela lahko tudi zavora. Vendar brez tega seveda ne gre. Je nujni del ustvarjalnega procesa. Gre za nenehno interakcijo med emocijo in ratiem. Enkrat prevlada prva, drugič drugi. Včasih ti uspe, da se vsi trije srečate. Takrat praviloma prepoznam delo kot končano. Hočem reči, da prepoznam nekaj, česar prej nisem videl. Sam pravim, da takrat slika na nek način preseže avtorja.
Niste nastopali le kot slikar. Pred nekaj sezonami ste se v Equrni na omenjeni razstavi Atopično telo predstavili v dvojni vlogi slikarja in kustosa. Kakšna je bila ta izkušnja?
Res je, to je bila moja intimna želja, o kateri sva se pogovarjala že z Tajo Brejc. Arne Brejc se je nekaj let kasneje tega spomnil in me povabil. da kuriram to razstavo v njegovi galeriji. Šlo je za subjektivno izjavo o ambivalentnosti vidnega. Za vzpostavitev vizualne mreže avtorjev različnih umetniških praks.
V tem primeru od eksperimentalnega filma Jurija Medena, videa Bojana Bema, objektnih slik Zmaga Lenardiča, prostorske instalacije W. W. Angerja, do slikarskih del Kaida Oleja in Nine Čelhar. Vodilo pri izbiri avtorjev je bilo kaj in ne kako. Pomeni, da je bil medij, v katerem so bila dela narejena, sekundarnega pomena in je šlo za avtorje, katerih praksa mi je blizu, za dela, ki so na nek način dopolnjevala, se pogovarjala z mojim slikarstvom.
Sodobno vizualno prizorišče je medijsko povsem drugačno od časov vašega vstopa nanj. Naslednje vprašanje si bom izposodil od dr. Nadje Gnamuš, ki ga odpira v obrazložitvi nagrade. Kako danes narediti svežo, aktualno, nehermetično sliko s prepričljivim sporočilom, ki temelji na imanentni primarni moči slikarstva, ne da bi zapadli v fetišizacijo metjeja?
Zelo lepo rečeno in zelo res. Po drugi strani pa je danes slikarstvo zelo osvobojeno. Mogoče bolj kot kdajkoli prej. Osvobojeno vprašanja, kaj slika je, do kot seže in kje so njeni robovi. Osvobojeno pozicioniranja znotraj časa digitalnih medijev in tehnoloških znanosti. Ali so to relevantna vprašanja? Mislim, da so to teme, ki sodobne kustose še čakajo.
Konceptualna praksa je kaj postavila pred kako. In s tem ni nič narobe. Če govoriva o slikarstvu, pa je ta kako še kako prisoten, saj operira z likovnimi sredstvi, ki izvirajo neposredno iz psihologije našega dojemanja sveta. Sprašujem se, do katere mere so danes te kvalitete še berljive, prepoznavne.
V zadnjem obdobju se poraja vtis, da je Jakopičeva nagrada namenjena predvsem profesorjem ALUO. Pred vami so jo v zadnjih petih letih podelili Tugu Šušniku, Jožetu Baršiju in Bojanu Gorencu, le lani zunaj akademije Tinci Stegovec. Lahko torej za ALUO rečeva, da je v razcvetu?
Ne vem, ne vidim neke povezave. Res pa je, da so to avtorji, ki bi nagrado lahko dobili že prej. Menim, da je akademija s svojim programom primerljiva z akademijami drugod. Merilo so prav gotovo naši slušatelji in pa seveda tisti bivši študenti, ki se sedaj že kot avtorji s svojimi deli uspešno umeščajo v širši umetniški prostor. In teh ni malo. Naši študenti v veliki meri izkoriščajo možnosti, ki jih ponuja program Erasmus, in njihove izkušnje govorijo o tem, da je naša akademija kot zelo dobra prepoznana tudi v tujini.
Po drugi strani je težko spregledati, da so Jakopičeva priznanja v zadnjih nekaj letih presenetljivo velikokrat namenjena Škofjeločanom. Tudi pri vas so velikokrat izpostavljali vašo pripadnost Prekmurju. V kolikšni meri je tak regionalni moment dejansko pomemben?
Okolje, v katerem odraščaš, gotovo zaznamuje tvoj karakter, odnos do sveta. V kolikšni meri to okolje še vpliva na moje slikarstvo, pa je drugo vprašanje. Vmes se je zgodilo marsikaj. Prej sva ugotovila, da trideset let. Veliko sem potoval, spoznaval različna okolja. Če bi iskal skupni imenovalec, ki povezuje avtorje iz Prekmurja, bi rekel, da je to atmosfera, ki jo začutimo v njihovih delih.
Kaj ustvarjate sedaj?
Nadaljujem tam, kjer sem včeraj končal. Dvomim pa spet verjamem.
