Matjaž Bertoncelj o napornih dnevih inkvizitorja

Dostojevski v Bratih Karamazovih v filozofski paraboli ­ o Velikem inkvizitorju skozi njegova usta opisuje svobodo kot breme za vsakega posameznika, ki bo resnično svoboden šele, ko bo suženj Katoliške cerkve.

Če je Dostojevski v romanu prikazal psihološki portret španskega duhovnika realno, ga je Bertoncelj zlahka ironiziral. Antropomorfni volk se s pribočnikom zajcem in rablji v srednjem veku bori za srečo svojih podložnikov v hriboviti podalpski deželici. Njegov delovni dan je naporen: vstane zgodaj zjutraj in gre v svoj urad, kjer ga že čakajo ovaduhi.

Ko zapiše prijave in zmoli jutranjo molitev, gre na lov za brezbožnimi prestopniki. Par jih da na natezalnico, zažge nekaj vozov knjig, sem ter tja zastrupi kakšnega bogatega plemiča, za nameček zakuri kakšno čarovnico. Med opravljanjem dolžnosti ves čas moli, zvečer, ko pride ves zgaran domov, pa dela še pokoro za grehe človeštva.

Bertoncelj je rojen pripovedovalec, ki nam v arhaičnem in poetičnem jeziku s sočnimi dialogi naturalistično pričara zatohlo atmosfero­ tistega časa. V zgodbah poleg obilo zgodovinskih dejstev uporablja tudi reference na sodobno literaturo, umetnost in popularno kulturo, pa tudi sama naslovnica je hommage El Grecu in njegovi Apokalipsi.

Tako v prvi pripovedi od osmih, Domus dulcis domus, na hudomušen način prikaže nastanek znamenitega Munchovega Krika, spotoma pa v podobi mazaškega slikarja brez rešpekta razsuje še modernistično slikarstvo. Literarizirani Zvonar je adaptacija Hugojevega Notredamskega zvonarja, čudežna zel Mandragora pa v istoimenski zgodbi spremeni miroljubne meščane v filmske zombije.

Seveda Bertoncelj ne more niti mimo gledališča, v pripovedi Comedia dell arte nam prikaže vlogo in igro srednjeveških glumačev v takratni družbi. V zadnji epizodi, Bella horrida bella, pa se avtor s priliko o delavcih v vinogradu z moralističnim naukom, da bodo zadnji prvi, pokloni še Svetemu pismu, s čimer popolnoma logično in pričakovano sklene Magnuslupusove inkvizitorske dogodivščine.

Likovni del je v sozvočju s fabulativnim. Z ekspresivno in na pogled nedodelano risbo, v kateri zaman iščemo virtuoznost in prefinjenost, ustvari samo zanj značilno atmosfero sarkastičnosti in neposrednosti, s katero nam doživeto prikaže življenje v mračnem srednjem veku. Bertoncelj igraje obvlada tudi kontrastne črno-bele odnose.

Sproščena stilizirana risba kljub manjšim nedoslednostim odlično funkcionira v portretih antropomorfnih živalskih likov, medtem ko so avtorjevi občasni izleti v polrealizem zaradi naivne in disproporcionalne figuralike precej slabši. Ravno tako suvereno obvlada montažo in kompozicijo stripovske table, s katero brez odvečnega in prisiljenega eksperimentiranja že tako tekočo pripoved vizualno še bolj približa bralcu.

Obračun s srednjeveško cerkvijo in inkvizicijo v podobi ciničnega antropomorfnega volka, ki je v bistvu avtorjev alter ego, pa je samo maska, pod katero Bertoncelj, prepričan desničar in goreč antikomunist, neusmiljeno secira celotno slovensko postsocialistično družbo in politiko, saj je ta po njegovem prepričanju prekvašena s komunizmom in jo kot tako lahko odreši samo temeljita lustracijska inkvizicija. In potem bo zavladala svoboda. Ali kot je zapisal George Orwell v romanu 1984, svoboda je suženjstvo!