Tiskane izdaje
Plemenita otožnost se je naselila v dveh nadstropjih Galerije Prešernovih nagrajencev v Kranju, kjer bo do konca januarja 2016 na ogled razstava ilustracij Marije Lucije Stupica (1950 – 2002), vrhunske knjižne slikarke, ki bi v nedeljo praznovala petinšestdeset let.
Njeno delo je neločljivo povezano z deli velikih pravljičarjev kot sta brata Grimm in H. Ch. Andersen, blizu pa so ji bila tudi dela Oscarja Wilda in mnogih drugih domačih in tujih pisateljev. Med domačimi ne moremo mimo pesmi Nika Grafenauerja (r. 1940).
Hči Gabrijela in Marlenke Stupica je bila v svetu med najbolj znanimi slovenskimi ilustratorkami, med drugim je bila redna, vsakoletna udeleženka pomembne pregledne Mednarodne razstave ilustracij v italijanskem mestecu Sarmede, kjer so ji v letu 2003 pripravili tudi veliko retrospektivno razstavo kot eni najpomembnejših svetovnih ilustratork.
Med njenimi zadnjimi večjimi razstavami v Sloveniji je bila leta 2001 samostojna predstavitev njenih del v Galeriji Miklova hiša v Ribnici, kjer je bil na ogled izbor del iz zadnjih dveh desetletij njenega ustvarjanja. Likovni kritik Vladimir P. Štefanec je tedaj med drugim zapisal, da "iz del Marije Lucije Stupice veje plemenita otožnost, skoraj romantična zagledanost v izbrane ostaline preteklosti, nežna melanholija, poudarjena krhkost sveta in vanj ujetih ljudi ... Vsebine podaja likovno dognano; s premišljenimi kompozicijami, izdelanimi ozadji, poudarjeno izrisanimi detajli, barvno sugestivno ... Predmete preveva podobno občutje kot zvečine dokaj statične osebe in živali, vse skupaj pa je zavito v sanjske koprene ali skrivnostne temine."
Vse to in še več lahko gledalec najde na kranjski razstavi, ki je – po besedah njene hčerke Hane Stupica, prav tako izjemne ilustratorke – največja pregledna razstava njenih del doslej. Izbor del za razstavo, njena postavitev in oblikovanje kataloga so delo Hane Stupica.
Ilustracija naj bi pripovedovala s samosvojo govorico in izžarevala globoko razumevanje likovnega jezika, je dolgo nazaj po vrnitvi z bratislavskega bienala zapisal dober poznavalec knjižnega slikarstva Branko Sosič. »Bila naj bi slogovno enotna in dosledna pri izpeljavi zamisli, izdelana na podlagi akademsko izbrušene delovne veščine in odmaknjene od najbolj preproste ilustrativnosti besedila, kjer ni potrebno nikakršno spogledovanje z otroškim likovnim izrazom. Razvidna mora biti jasnost motiva oz. širše vsebine, iz katere diha poduhovljenost in nadzemskost.« Mirno lahko danes zapišemo, da vse to zaznamuje dela Marije Lucije Stupica.
Podobe Marije Lucije Stupice nas najprej zasanjajo, da nas nato mehko prestavijo v svet domišljije, zgrajen do potankosti, pravi dr. Nadja Zgonik. Celotni opus ilustratorke obsega več kot štirideset slikanic v slovenskem in več knjižnih izdaj v tujih jezikih. Judita Krivec Dragan je večkrat zapisala, da sodi Marija Lucija Stupica med naše najvidnejše predstavnike ilustracije, te posebne likovne zvrsti, in uspelo ji je izoblikovati izrazit avtorski rokopis ter predstaviti svet, ki je tako individualen, da lahko njene do najmanjšega detajla domišljene upodobitve nastopajo samostojno.
Slikarka je zelo skrbno izbirala besedila, saj se je lahko resnično izrazila le ob tistih, ki so bila sorodna njeni posebni avtorski poetiki. Ni naključno, da ji je bil blizu zlasti Hans Christian Andersen, ki ga je tudi največkrat ilustrirala in zorela ob soočanju s prijaznimi ali zlemi usodami Svinjskega pastirja, Pastirice in dimnikarja, Male morske deklice in drugih podobnih likov iz carstva domišljije. Na znamenitega danskega pravljičarja jo je vezal duhovit pravljični svet, ki je lahko zdaj pretanjeno liričen, drugič strašljivo baladen, dramatičen in aristokratsko vzvišen z obvezno noto romantičnega svetobolja. Umetnica ga je spoznavala skozi izkušnje lastne dobe, ki se spletajo iz realnosti in sanj, komaj drugačne od tistih, ki jih je zapisalo devetnajsto stoletje.
V lično oblikovanem katalogu o delu Marije Lucije Stupica spregovorita poznavalki likovne umetnosti in knjižnega slikarstva Judita Krivec Dragan in Nadja Zgonik. Krivec Draganova je med drugim zapisala, da bi lahko umetnica "svoj umetniški izraz bi torej lahko našla tudi v vrsti danes bolj izpostavljenih likovnih področij, a odločila se je za ilustracijo, v kateri je nadaljevala tradicijo filigransko izbrušene in metjejsko odlične slikarske sopotnice nepozabnim svetovnim pripovedim, pri tem pa razkrivala njihovo drugo, senčno stran".
Zgonikova pa je v svoji analizi med drugim primerjala Hoffmannovski svet in svet ilustracij Marije Lucije Stupica, ko je zapisala, da imata nekaj skupnega. "Brezbrežna imaginacija, občutek za krhkost sveta ter zavest, da so poleg predmetov krhki tudi ljudje in odnosi med njimi, ter strah in otožnost, ki vejeta iz tega spoznanja, nas prestavljajo v isti svet domišljije."
POGOVOR S HANO STUPICA
Kako, da ste se odločili za razstavo?
K sodelovanju me je povabil vodja galerije Marko Arnež. Zanjo sem se odločila, ker mama že dolgo ni imela večje razstave in ker je bil december njen mesec. Mogoče tudi zato, ker bi letos decembra praznovala 65. rojstni dan.
Kaj vas je vodilo pri izbiri del?
Prvo vodilo pri izboru del je bila moja čustvena navezanost na nekatera dela, drugo pa se od tega odmakniti in čimbolj raznoliko prikazati njen opus. Opirala sem se na svoj precej krajši izbor njenih del še z 10. bienala ilustracije, ki sem ga tokrat malce obrnila in še razširila. Razstava je predvsem tematska, vezana na objave v knjigah.
Lahko razstavi sledimo tudi kronološko?
Na začetku sem se čisto spontano odločila, da štartam z izborom del za razstavo z letos po več kot tridesetih letih ponovno izdano Lokomotivo, lokomotivo. Zdi se mi, da se je takrat začel preskok v njeni ilustraciji. Zaradi tega na razstavi ni njenih zgodnjih del, saj se mi zdi, da ne pašejo k njenim zrelim delom ter da si jih niti sama ne bi želela razstaviti. Dela sicer niso postavljena kronološko, bolj po sklopih in glede na razpoložljivi prostor.
Največ je ilustracij za dela Nika Grafenauerja in seveda Andersena. Kako se vi spominjate njene ljubezni do teh dveh avtorjev?
Skoraj vsa dela teh dveh pisateljev so nastala pred mojim časom, tako da težko povem kaj več. V mojih otroških letih so bile to zame pravljice, opremljene z ilustracijami moje mame. Če zdaj gledam na to, vidim v teh delih njeno likovno odraščanje. Pisatelji 19. stoletja so ji bili nasploh blizu.
Sta kdaj skupaj risali?
Ko sem bila otrok, sva seveda skupaj čičkali. Njene risbice so bile skoraj vedno humorne, kdaj pa mi je narisala tudi kakšno graciozno kraljično. Drugače pa sem imela v njenem ateljeju dedov štefelaj, na katerem sem risala jaz, ona pa zraven za svojo mizo.
Detajli na njenih slikah so res vrhunski. Ali je imela tudi posebne pripomočke, da je lahko določene detajle izrisala tako filigransko?
Če se prav spomnim ni imela nobenih pripomočkov, imela je samo neverjetno tanke čopiče. Risala je skoraj z nosom po papirju, najraje ponoči – verjetno zaradi miru in ob ne ravno najboljši luči.
Zakaj so obrazi njenih protagonistov skoraj brez izjeme tako žalostni in mračni? Kako vi to vidite, doživljate?
Zame so melanholični, nekako odmaknjeni in vilinski. Doživljam jih samoumevno, saj sem z njimi zrasla, če bi bili kakorkoli drugačni, ne bi bili njeni. Ravno zaradi te predstave opažam, da so človeški liki, ki jih ilustriram sama, čisto preveč podobni njenim. Pa ne, da bi to hotela, samo ko vzamem čopič v roko kar postanejo takšni! Mogoče tako tudi ohranjam svoj spomin nanjo.
Tudi vi ste izjemna ilustratorka. Bi lahko rekli, da vas je v večji meri navdihovala babica (Marlenka) ali tudi mama? Morda nobena od njiju?
Navdihovali sta me obe, je pa res, da me trenutno mogoče malo bolj navdihuje mama. Že zaradi tega, ker še vedno uporabljam njene materiale, ker imam doma njene ilustracije in jih vsake toliko pogledam. Babica mi je po eni strani seveda blizu, po drugi pa nedosegljiva ... Zame je dama slovenske ilustracije. In ob tem še moja babica.
