Tiskane izdaje
»O slikah se ne govori! Slike glejte,« je citirala Picassa na vodstvu po razstavi v Bežigrajski galeriji 2 v Ljubljani Melita Vovk. Z najnovejšo razstavo se predstavlja kot likovna poliglotka, saj so njena dela žanrsko in medijsko raznolika.
S Picassovo izjavo se strinja in doda, kako vsak človek gleda po svoje, in če je enemu določena slika všeč, ni nujno, da bo tudi drugemu. »Ne morem vam predlagati, katera naj vam bo všeč,« reče, a kljub temu nadaljuje. »Hotele sem rada slikala. Sem iz turističnega kraja doma, z Bleda, zato ni čudno, da so se mi zdeli zanimivi. Kaj le se dogaja za hotelskimi zidovi, sem bila vedno radovedna. Razmišljala sem o usodi hotelskih gostov ...«
Njene tete so naredile te velike blejske hotele, se spominja, njen stari oče je po njenih besedah celo začetnik turizma na Bledu. Tudi njo so hoteli vpeljati v turizem, a je to ni nikoli zanimalo. Raje je stopila na umetniško pot in že leta 1947 začela študirati na takratni Akademiji za uporabno umetnost v Ljubljani, med letoma 1951 in 1953 je nadaljevala na specialki za grafiko pri Božidarju Jakcu (tri semestre) in leta 1972 diplomirala pri Riku Debenjaku.
Pri beneških nunah ...
Povedala je zgodbo o svojem bivanju pri beneških nunah. Včasih je bila pot v tujino povezana z velikimi stroški, pa ji je Zoran Mušič predlagal, naj gre k nunam, ki imajo svoj mali samostan v Benetkah, so zelo prijazne in jo bodo brezplačno gostile. »Ja, še zajtrk sem dobila,« se spominja.
Nastalo je olje na platnu, na katerem prepoznamo znamenit beneški stolp, v notranjosti majhnega samostana pa vidimo revna dekleta, ki so tako kot Melita Vovk našla skromno prenočišče v tem mestu na vodi. Takrat je že hodila z Bojanom Štihom. V neposredni bližini omenjene slike je upodobljena žganjekuha, nato izvemo, da je naslikala očeta, »ki je pogosto kuhal šnops, in to zelo dober«.
Tudi delavke v tobačni tovarni so v tej sobi (»Seveda sem kadila, a sem že davno nehala. Takrat smo vsi kadili, to je bilo moderno, a je pametno, da sem nehala.«), kjer so pretežno njena zgodnejša olja na platnu, večina jih je nastala v obdobju, ko je bila članica tako imenovane Skupine 53 (Milan Berbuč, Mire Cetin, France Peršin, Marko Šuštaršič, Marijan Tršar, Drago Tršar).
»Abstrakcija v šestdesetih letih pri nas še ni bila tako običajna, zato sem se je lotila, da bi bila v trendu, kot se reče,« pripoveduje. Vendar doda, da abstrakcija ni bila njena domena, zato jo je hitro opustila. Ampak slike so še kar hvalili, ogorčeni pa so bili nad deli, v katerih je transformirala realizem. »Joj, kako grda mama in otrok! Tako so nekateri videli mojo sliko Avtoportret s hčerko, ki je nastala leta 1958 ...«
Vsaj tisoč portretov
Izvrstni so njeni portreti, razstavljeni v prvi galerijski sobi, narisala jih je vsaj tisoč – na razstavi visijo Miroslav Košuta, Dane Zajc, Joseph Beuys, Mila Kačič, Bojan Stupica, Heinrich Böll (»Veliko let zapored sem prisostvovala srečanjem Pena in upodobila številne pisatelje.«), dr. Vladimir Kralj, Lili Novy (»Joj, kako rada sem se z njo pogovarjala, bila je tako duhovita in fletna.«), Duša Počkaj ...
Ilustratorka,
»In tudi poučevala sem. Takoj po končani akademiji so me povabili na Bled in v tamkajšnji nižji gimnaziji sem poučevala tri leta.« Najslabša ocena, ki jo je zapisala učencu, je bila dvojka, pa še to je dodelila zgolj tistim, ki so v šolo prinašali dela, narisana s tujo pomočjo. Potem si je rekla: »Ah, ti otroci bodo vsako leto sveži, novi, jaz pa bom starejša in utrujena.« Pa je šla v svobodni poklic. Risala je kar naprej, da se je lahko preživljala.
V sedemdesetih letih je bila strokovna sodelavka za scenografijo na AIU, od 1978. spet svobodna umetnica, upokojila se je leta 1984, beremo v biografskem leksikonu (Eva Gspan). Od 1957. je bila poročena s književnikom Bojanom Štihom (tudi njuna hči Ejti Štih se je posvetila slikarstvu), od 1979. s holandskim slikarjem Roelofom Frankotom (1911–1984). Prepotovala je domala vso Evropo, bila daljši čas na Nizozemskem (prvič leta 1952), v Parizu (1953), Londonu (1955) in Nemčiji (1976) ...
Škoda, res, da ni pisala dnevnika, je pripomnila ena od obiskovalk razstave, saj je srečala toliko zanimivih ljudi in jih tudi osebno spoznala.
