Tiskane izdaje
Tokrat se v Kulturnem centru Tobačna 001 predstavlja s prostorsko instalacijo Nekje vmes, nekakšno imaginarno pokrajino, ki v risbi združuje realne in fiktivne poglede na arhitekturne oblike urbanih središč.
Miha Štrukelj (1973) je sprva v devetdesetih letih uporabljal posnetke ultrazvočnih preiskav človeške notranjosti, nato medijske podobe dramatičnih in katastrofičnih dogodkov, v zadnjem desetletju pa se osredotoča na urbane krajine.
Običajno se posveti manj zanimivim mestnim predelom, ki ga pritegnejo z geometrijskimi oblikami in linijami. Posnetek tega realnega sveta z zmanjševanjem resolucije slike (pikslov) razdrobi na manjše enote in prenese na drug nosilec s slikarsko mrežo, ki je tradicionalno pomagalo slikarjev pri prevajanju podob na podlago.
To pomagalo, mreža, ostaja namenoma razkrito. Umetnik prenaša te podobe na slike s tradicionalno tehniko oljnega slikarstva. Slike imajo tako dvojni pomen; so obenem simulacija sveta in samostojne, čisto likovne izjave.
Trenutno ste v Ameriki.
Do takrat še nisem bil v Los Angelesu in si tudi nisem delal večjih načrtov. Ker pa moje delo vključuje raziskovanje urbane krajine, je bil Los Angeles precej zanimiva in drugačna izkušnja. Hitro sem našel temo, ki sem jo hotel podrobneje raziskati. Dolgoročno poskušam dobiti galerijo ali muzej za izvedbo projekta in predstavitev svojega dela.
Rezidenca je odprtega tipa in ne zahteva točno določenega projekta. Pustijo te pri miru, da ustvarjaš in raziskuješ, so pa na voljo, če želiš pomoč pri pridobivanju stikov in organiziranju obiskov kuratorjev in galeristov v njegovem studiu. Rezidenca je razdeljena na več oddelkov.
Na njej so gostujoči umetniki, v njej je projektni prostor, ki ni za rezidenčne umetnike, imajo tudi dolgoročne rezidence za ameriške umetnike ter nevladne organizacije in še projektni prostor v okviru izobraževalnega programa Otis.
Vse te dejavnosti so prepletene, v njihovih prostorih pa so redno različni dogodki. Oktobra sem se odločil priti še enkrat, ker je bil na voljo prazen studio. Zdaj osvežujem stike in se dogovarjam za projekt. Poleg tega imajo 25. oktobra 25-letnico rezidence, kar je velik dogodek in mu posvečajo veliko pozornosti.
Zdi se mi, da ste pogosto na rezidencah. Mi lahko poveste kaj več o svojih izkušnjah? Kje je bilo doslej najbolje in zakaj, kakšne stike so vam odprle, morda kakšne nove dogovore, razstave, predstavitve?
Rezidenco je težko dobiti, posebej takšno z dobro shemo financiranja. Pogosto mora umetnik kriti stroške iz lastnih sredstev, kar je v teh časih zelo težko. Razvite države imajo javne in zasebne fundacije, kamor se lahko prijaviš za kritje stroškov, umetniki iz manj razvitih držav pa lahko pridobijo sredstva iz mednarodnih fundacij.
Mi iz Slovenije smo nekje vmes. Pred nekaj leti sem moral odkloniti rezidenco, ker si je nisem mogel privoščiti. Najbrž se zato ne prijavlja toliko umetnikov, čeprav bi bilo to zanje in za sceno dobro. Pri rezidencah gre predvsem za mreženje, kontakte, mednarodne izkušnje, spoznavanje drugih praks in nove ideje za delo. Težko je reči, kje je bilo najbolje, ker nimam toliko raznolikih izkušenj.
Večinoma sem bil na rezidencah v New Yorku, najboljša je bila na ISCP, prek katere sem dobil dva referenčna projekta, enega v galeriji v New Yorku in enega v muzeju Mass MoCA v North Adamsu. Včasih se stvari pokažejo šele čez leto ali dve, odvisno je tudi od medija, v katerem ustvarjaš.
Pred odhodom v Ameriko ste v Ljubljani v Kulturnem centru Tobačna 001 pripravili razstavo Nekje vmes, ki je na ogled do 17. oktobra. Lahko predstavite ta projekt, čemu ste se mu posvetili?
Zanimajo me mesta, njihova dinamika in razmerje med arhitekturo in ljudmi. Pri zadnjem projektu sem poskušal vse narediti in situ, se pravi, da si prej nisem pripravil predloge. Zanimalo me je, kako bo izpadla spontanost. Tako sem se bolj posvetil prostoru, kar je tudi prvoten razlog, zakaj sem se pred približno osmimi leti odločil razširiti delo tudi na prostorske postavitve. Edini predhodni poseg v prostor je bila dodatna stena. Drug poseg so panele na tleh, s katerimi sem poskušal še dodatno razbiti prostor in raztegniti delovno površino (steno) in s tem risbo v horizontalno lego.
Poskušal sem ustvariti fiktivno, utopično urbano krajino iz prepoznavnih elementov realnih urbanih krajin. Zanima me, kako gledalec zaznava podobo po vizualnem spominu, izkušnji, iz nezavednega. Ko pomislim na urbano krajino, se mi prikaže kolaž podob, ki jih ne morem definirati in umestiti v logično celoto, le izseki definirajo realno podobo.
Tako si lahko na primer rečem, aha, ta most je iz New Yorka, ta ulica je v Stari Ljubljani. Na neki način je delo interaktivno, ker se gledalec sprehaja po prostoru in iz različnih pozicij različno zaznava. Predvsem me zanima, kaj gledalec vidi, če kaj, in ne, kaj lahko jaz osebno povem gledalcu. Asociacije so vedno zanimive in zabavne.
Uporabil sem na primer vrv kot nekakšen podaljšek risbe v njenem prehajanju v prostor. Moja štiriletna hči je iz te abstraktne podobe takoj razbrala, da gre za most.
Vaše formalne rešitve (izvedbe) so običajno minimalistične. V njih ni bogastva materialov ali preobilja. Ta odločitev verjetno ni naključna. Zakaj? Je manj več? Je v reduciranem večja pozornost na bistveno, na srž, na pogled?
Na začetku sem dela, predvsem slike, zelo plastil in zapiral. Sčasoma so se vse bolj odpirala in postajala vse bolj minimalistična, predvsem materialno, vsebinsko so ostala ista ali nadgrajena. V njih je bilo manj materiala, a več vsebine. Podobno se je zgodilo s prostorskimi postavitvami.
Pri zadnjem projektu v Tobačni je risba zelo izčiščena, tudi vrv je bela, tako da linije izginjajo kot pri stenski risbi. Moja dela velikokrat delujejo, kot da so nedokončana, ker poskušam gledalca izzvati, da se jim bolj posveti in si iz njih ustvari zgodbo. V njih se posvetim ravno temu procesu interpretacije in zaznave.
V slovenskem paviljonu na Beneškem bienalu ste razstavljali stensko risbo Šum v procesu, na kateri z risarskimi intervencijami neposredno na steno in s sestavljankami iz legokock zarisujete abstrahirane podobe velemest in urbanih okolij, iz katerih izginja človeška figura. Benetke so za umetnika dobra iztočnica. Kakšna je bila vaša izkušnja?
Benetke so dobra izkušnja, kakorkoli se razpletejo. Zdaj gledam na to izkušnjo drugače. Nekaj časa po bienalu sem imel osebno krizo, mogoče je bil psihični pritisk prevelik. Takrat nisem imel sreče, da bi se mi zaradi bienala odprlo in bi me kdo sistematično ali intenzivno promoviral naprej.
Dogajale so se posamezne stvari, ki so bile dobre in dobrodošle, ampak kakšnega presežka na začetku ni bilo. Na rezidenčnih programih sem šele dojel težo sodelovanja na bienalu. Še zdaj ga uspešno tržim. Bienale je izjemna referenca, že omemba lahko obrne razmerje na tehtnici v tvojo korist.
Lahko živite od umetnosti? Če lahko, povejte čarobno formulo.
Ni čarobne formule, če pa je, bi jo tudi sam rad vedel. Zadnjih nekaj let je težko preživeti, kriza kar ne neha. Pri tem mi je partnerica v veliko podporo. Vztrajam, ker sem prepričan, da če ne bi vztrajal, bi lahko enostavno prenehal ustvarjati in se posvetil nečemu drugemu, čeprav bi bilo mogoče tisto drugo tudi ustvarjalno. Ne predstavljam pa si, kako bi imel čas še za kaj drugega.
