Tiskane izdaje
V počastitev in spomin na prvi obisk Janeza Pavla II. v Sloveniji maja 1996 je ljubljanska nadškofija postavila nova bronasta glavna in stranska vrata v ljubljansko stolnico.
Vrata so velika znamenitost, saj lahko pred njimi videvamo gruče turistov, ki si jih ogledujejo. Javnosti do zdaj ni bilo znano, da je kipar Mirsad Begić poleg zunanjih naredil tudi notranjost stranskih vrat.
Velikanski bronasti relief, ki naj bi krasil stranska, tako imenovana ljubljanska vrata stolnice sv. Nikolaja, je ta čas razstavljen v avli stolpnice TR3 na ljubljanskem Trgu republike, ogled pa sta omogočila zakonca Mojca in Igor Lah, zbiralca umetnin.
Vrata se imenujejo ljubljanska, ker skozi portrete škofov pripovedujejo zgodovno ljubljanske (nad)škofije v 20. stoletju. Glavna vrata, ki jih je naredil kipar Tone Demšar, pa so poimenovali slovenska zato, ker so z njimi zaznamovali 1250 let krščanstva med Slovenci.
Nad portreti škofov na stranskih vratih sta upodobljeni Marija Pomagaj z Brezij in sv. Trojica. Škofje so močni, moč črpajo s svojimi pastirskimi palicami iz Kristusa, ki mrtev leži ob njihovem vznožju, feniks v levem kotu nad njimi pa simbolizira njegovo vstajenje.
Razstavljene so tudi skice za bronasti relief v mešani tehniki, pred eno od njih Mirsad Begić. Foto: Igor Modic/Delo
Samostojni deli za celoto
Relief, ki je bil predviden za notranjo stran vrat in je nastajal sočasno z zunanjimi, je precej drugačen od teh, je transcedenten in bolj abstrakten. Govori o minljivosti življenja in neizogibnosti smrti. Gre za samostojni deli, a vseeno skupaj tvorita celovito umetnino, saj govorita o kompleksnosti človeka – o življenju in smrti, moči in šibkosti, minljivosti časa in večnosti, duhovnem in materialnem.
Mirsad Begić pripoveduje, da je imel za izdelavo vrat na voljo le malo časa, kakšno leto. Delo so mu ponudili predstavniki cerkve, mu tudi določili temo – zgodovino škofije – izročili letirarno predlogo Francija Petriča, urednika Družine, Begić pa je to predlogo povsem svobodno pretvoril v likovno govorico. Ko je razmišljal, kako bi to naredil in iskal navdih v svoji domišljiji, je v nemirnih nočeh hodil pred stolnico in opazoval njeno fasado.
Ena njegovih večjih preokupacij je bila, kako globoki relief, ki si ga je bil zamislil, umestiti na fasado tako, da bo vanjo organsko vpet in bo deloval, kot da je tam že od nekdaj. Delati je bilo treba zelo hitro. Ko je končal zunanja vrata, se je lotil notranje strani.
Poleg časovne stiske mu niso bile naklonjene tudi takratne splošne razmere, ki pa so ga po svoje tudi navdihovale. Jugoslavija je razpadla, na območju nekdanje skupne države je divjala vojna, odnosi med narodi so bili spremenjeni, socializem se je umaknil kapitalizmu ...
V takih razmerah ni bilo tako samo po sebi umevno, da vrata na katoliškem hramu dela musliman Mirsad Begić. In nekaterih, med njimi stolnega župnika Vinka Veglja, so se lotevali strahovi, da ljudje tega ne bodo ravno lepo sprejeli in da se bodo z vandalizmom znašali nad vrati. Begić se spominja, da je neomajno zagovarjal svojo zamisel, da pa jo je lahko uresničil in sploh lahko delal, je imel odločilno zaslugo nadškof Alojzij Šuštar. Brez njega Begić najbrž ne bi delal vrat za ljubljansko stolnico.
Enkrat v 500 letih
To naročilo je bilo zanj izziv in čast, nekaj, kar se lahko zgodi enkrat v petsto letih. Islam, pravi Begić, mu ni bil v oviro, nasprotno. Zaradi islama, v katerem je bil vzgojen, zna poslušati in spoštovati, pripoveduje. Ker je študiral in živi v okolju, zaznamovanem tudi s katolicizmom, je združil vrednote islama in katolicizma, vendar ga ne omejujejo konfesionalna pravila. Islamska umetnost ne pozna figuralike, njegov študij na ljubljanski akademiji za likovno umetnost pa je bil tesno povezan s figuro, tam je najprej prišel v stik prav s fizisom, in to aktom.
Škoda je, da monumentalnega reliefa ni na notranji strani vrat, ki jim je bil namenjen. Nadškofija se jim je odpovedala po tem, ko je Toneta Demšarja prehitela smrt, preden mu je uspelo narediti notranjost glavnih vrat, zato so se odločili, da bodo oboja brez notranjega reliefa. Begić je z denarjem, ki mu ga je plačala cerkev za zunanja vrata, poplačal livarja za notranji relief.
Umetnina, ki jo ima Begić tako kot druge za svojega otroka, je, v desetih kosih, dolgo ležala v nekem kotu pri livarju, umetnik pa je objokoval njeno nesrečno usodo. Ko je poravnal račun livarju, je kose med seboj zvaril. Skompletirana umetnina je zdaj v lasti zakoncev Lah, razstavljena pa bo v njunem muzeju na Bledu, ki še nastaja.
Mirsad Begić je naredil zelo veliko umetnin, najbolj ponosen pa je na vrata stolnice, ki izražajo njegovo klasično izobrazbo od od antike prek renesanse do sodobnosti, ko umetnik lahko ruši stara pravila in postavlja svoja. Največ od vsega pa je zanj vredno dejstvo, da si vrata ljudje z zanimanjem ogledujejo, kar pomeni, da živijo. Pravi, da izžarevajo njegovo popolno iskrenost, to, da se je, ko jih je ustvarjal, olupil do kosti.
Številne umetnine
Begić se je rodil leta 1953 v Glamoču v Bosni in Hercegovini. Po končanem študiju in specialki iz kiparstva v Ljubljani se je študijsko izpopolnjeval v Zagrebu in Londonu. Ustvarja predvsem v glini, mavcu, keramiki in bronu. Je avtor številnih javnih spomenikov in portretov v Sloveniji in tudi tujini.
Med njimi so vrata novomeške stolnice ter brezjanske bazilike ter kipi oziroma spomeniki rudarjem v Črni na Koroškem, baronu Žigi Zoisu, arhitektu Maksa Fabianija, ljubljanskemu županu Ivanu Hribarju, slikarjem Jožetu Tisnikarju v Slovenj Gradcu, Venu Pilonu v Ajdovščini, Antonu Ažbetu v Münchnu, pesniku Srečku Kosovelu v Sežani, nadškofu Alojzija Šuštarja v Trebnjem itd. Njegovo zadnje dokončano veliko delo je spomenik pisatelju Borisu Pahorju v nadnaravni velikosti, vendar za zdaj še ni povsem jasno, kje bo stal.
Med slovenskimi kiparji je Begić najvidnejši portretist, ni pretirano reči, da skorajda edini. Begić pravi, da je portret kot disciplino posebej negoval in da zahteva zelo veliko znanja, tudi klasičnega. Pri portretu je pomembno zadeti značaj portretiranca, tega pa največkrat izražajo detajli – pri nekom je to nos, pri drugem so oči, pro tretjem lasje ... Umetnik se sprehaja po konfiguraciji portretirančevega obraza.
Na vprašanje, zakaj je pri nas tako malo portretistov, Begić odgovarja, da zato, ker naša likovna akademija tega ne poučuje. Na akademijah po svetu poučujejo vse, saj svet potrebuje umetnike s klasičnim znanjem, da lahko obnavljajo umetniško dediščino in prispevajo k sodobni portretistiki, figuraliki. Dokler bo človeštvo, bo potreba pa takšnih umetnikih, ne nazadnje si marsikdo želi portret samega sebe ali svojih družinskih članov.
