Tiskane izdaje
Po drugi strani je bilo prostozidarstvo v tristoletnem obstoju večinoma legalno, pustilo je sledove v glasbi, arhitekturi, literaturi, filmu, likovni umetnosti, humanistični misli pa tudi gospodarstvu in politiki, in prav zaradi teh, materialnih in duhovnih, sledov je lahko postalo tema raziskovalcev.
Zanimiv vpogled v zgodovino prostozidarstva na našem prostoru ponuja razstava v Narodnem muzeju Slovenije, ki so jo odprli v torek in bo na ogled do 14. maja. Avtorja razstave sta dr. Matevž Košir iz Arhiva Republike Slovenije, ki že vrsto let proučuje prostozidarstvo na Slovenskem in je o tem napisal knjigo (založba Modrijan, 2015), in Jože Podpečnik, kustos prostozidarske zbirke v Narodnem muzeju Slovenije.
Košir je ob predstavitvi razstave povedal, da je niso po naključju pripravili prav zdaj. Letos je namreč tristota obletnica ustanovitve Velike lože Anglije. Prav v Angliji se je prostozidarstvo začelo.
Prvič pred javnostjo
Prostozidarska zbirka je tokrat prvič na ogled slovenski javnosti. Razstavljeno gradivo je iz Narodnega muzeja in Arhiva Republike Slovenije, nekaj so ga prispevali tudi drugi slovenski muzeji in ustanove, tudi Velika loža Slovenije. Predmeti v prostozidarski zbirki muzeja potrjujejo odlično sodelovanje slovenskih bratov pri širjenju strpnosti, svobode izražanja in spodbujanju sodelovanja med ljudmi različnih prepričanj v srednjeevropskem prostoru in širše.
Prav strpnost med različno mislečimi in humanizem sta osrednji vodili prostozidarjev, katerih gibanje je izšlo iz rokodelske tradicije zidarskih in kamnoseških cehovskih združenj ter prevzelo njihovo simboliko. Razstava ob drugem gradivu poudarja simbole in rituale, tako značilne za prostozidarje, v katerih se skrivajo idejna sporočila gibanja, utemeljena na humanizmu in razsvetljenstvu.
V Narodnem muzeju Slovenije imajo obsežno zbirko o prostozidarstvu, v kateri je 170 predmetov. Pravzaprav so imeli srečo, da so jih dobili, je poudaril kustos, saj načeloma po smrti prostozidarja kolegi odnesejo vse predmete, povezane z gibanjem. Že leta 1884 je baronica Antonija Codelli podarila muzeju družinsko prostozidarsko dediščino, ni pa znano, čigava je bila. Naslednjo veliko donacijo predmetov, povezanih z ljubljansko ložo Valentin Vodnik, je leta 1985 izročil muzeju dr. Janez Milčinski, bili pa so last ekonomista Evgena Lovšina.
V muzejski zbirki je tudi premični tempelj te lože, ki je razstavljen. S fotografijami in besedili so predstavljeni člani lože Valentin Vodnik, večinoma gospodarski in politični elitneži, ki imajo zasluge za to, da smo v Ljubljani v tridesetih letih prejšnjega stoletja dobili Narodno in univerzitetno knjižnico. Novejša pridobitev so predmeti velikega mojstra slovenske lože Veljka Varićaka.
Razstava, ki sta jo v mistični atmosferi vizualno oblikovala Miran Mohar in Mima Suhadolc, je zasnovana tako, da obiskovalec potuje skozi posamezne prostore, ki izpostavljajo različne prostozidarske predmete in idejne drobce, predstavljene kot nekakšno popotovanje k cilju – modrosti, ki jo na koncu simbolizira tempelj.
V brošuri, ki spremlja razstavo, je Košir zapisal, da se je prostozidarstvo začelo širiti v slovenske dežele približno petdeset let po ustanovitvi Velike lože Anglije, kjer je bilo to najprej meščansko omizje, v katero so se kmalu vključili aristokrati, tudi angleška kraljeva družina. Število prostozidarjev iz dežel s slovenskim prebivalstvom je vidno naraslo v začetnem obdobju vladanja cesarja Jožefa II. Takrat so ustanovili lože skoraj v vseh glavnih mestih avstrijskih dežel.
Leta 1782 je bila ustanovljena v Mariboru, a se je leta 1783 preselila v Gradec, zatem so jih ustanovili v Celovcu, Gorici in šele pozneje v Ljubljani, leta 1792. Z izjemo ljubljanske so vse delovale pod okriljem Deželne lože Avstrije. Največ jih je bilo v avstrijskih in tudi v ložah na Češkem, Ogrskem ter drugod, med člani so bili barona Jurij Vega in Žiga Zois ter nekateri vidnejši duhovniki.
Lože dovoljene
Z razdelitvijo habsburške monarhije na avstrijski in ogrski del leta 1867 jih je ogrska zakonodaja dopuščala, zato so avstrijski prostozidarji začeli ustanavljati lože na ogrski strani. Vanje so se včlanjevali tudi Slovenci. V 19. stoletju naj bi ustanavljali lože po državah.
Z nastankom Kraljevine SHS so leta 1919 ustanovili veliko ložo z imenom Jugoslavija, saj so bile lože na ozemlju Srbije in Hrvaške dejavne že približno pol stoletja. Pri njenem nastajanju sta vidneje sodelovala le dva Slovenca: Davorin Trstenjak in dr. Boris Zarnik. V dvajsetih in tridesetih letih 20. stoletja je postala zagrebška loža Maksimiljan Vrhovac najpomembnejše zbirališče slovenskih prostozidarjev do ustanovitve lože v Ljubljani.
V vse jugoslovanske lože, ki so delovale pod pokroviteljstvom Velike lože Kraljevine SHS (od leta 1929 Velike lože Kraljevine Jugoslavije), je bilo po doslej znanih podatkih včlanjenih okoli štirideset Slovencev. Kljub precejšnjim prizadevanjem je bila loža Valentin Vodnik v Ljubljani ustanovljena šele maja 1940. Med osemnajstimi ustanovnimi člani sta bila tudi ugledna dr. Fran Novak (postal je starešina) in dr. Boris Furlan.
Zaradi napadov na prostozidarstvo v Kraljevini Jugoslaviji, ko se je širila propaganda, da so atentat na kralja Aleksandra leta 1934 pripravili prostozidarji, se je loža komaj tri mesece po ustanovitvi, kot so se izrazili, samouspavala. Leta 1940 je bilo prepovedano delo prostozidarskih lož na območju Jugoslavije.
Napadali so jih tudi nacisti, ki so že v tridesetih letih v srbohrvaščini tiskali in razpečevali po Jugoslaviji protimasonsko propagando. Večina članov ljubljanske lože se je med drugo svetovno vojno pridružila odporniškemu gibanju, Fran Novak je umrl v koncentracijskem taborišču Dachau.
Pod drobnogledom udbe
Po vojni so bili prostozidarji kljub udeležbi v NOB sumljivi. Udba je sestavljala sezname mož, ki naj bi bili v obdobju 1918–1940 člani prostozidarskih lož, hkrati je budno spremljala vsak sum o prostozidarski dejavnosti. Nekateri prostozidarji so postali žrtve političnih procesov, denimo dr. Boris Furlan in Avgust Tosti. To je bil razlog, da se je pri nas v povojnih letih šepetaje govorilo o prostozidarjih, da so še nedolgo nazaj vsi skrivali svoje članstvo v ložah in da pravzaprav še danes v pogovorih o kom konspirativno namignemo, češ da je menda prostozidar. V resnici se s članstvom nihče ravno ne hvali.
Velika loža Jugoslavije je bila lahko obnovljena leta 1990, po padcu berlinskega zidu in oživitvi prostozidarstva v vzhodni Evropi. Slovenski prostozidarji iz Velike lože Jugoslavije so naslednje leto, ko je Jugoslavija razpadala, navezali stike z avstrijskimi prostozidarji in leta 1992 na Dunaju ustanovili ložo Ilirija. Dve leti zatem je bila ustanovljena loža Dialog, leta 1996 so blizu Ljubljane postavili svoj tempelj. Leta 1998 je bila ustanovljena še tretja loža. Velika loža Slovenije je bila ustanovljena leta 1999, leta 2001 jo je priznala Združena velika loža Anglije, naslednica Velike lože Anglije. V Veliki loži Slovenije deluje sedem lož in z njo povezana prostozidarska redova: škotski red in red zidarjev kraljevega oboka. Veliki mojster Velike lože Slovenije je kirurg Marko Bitenc.
Članov Velike lože Slovenije je okoli 300, včlaniti se je mogoče s povabilom. Vendar morajo za kandidata glasovati malone vsi člani, vključijo ga le, če mu ne nasprotuje več kot en član. Čeprav ima Velika loža Slovenije svojo spletno stran, člani niso objavljeni.
Katoliška cerkev je od začetka obsojala prostozidarstvo – prostozidarje je izobčila –, očitala mu je deizem, vendar so od nekdaj v ložah tudi duhovniki, celo visoki vatikanski dostojanstveniki. Stališče cerkve se je po drugem vatikanskem koncilu v šestdesetih letih prejšnjega stoletja omehčalo in izobčenje je bilo preklicano. Zadnji zakonik cerkvenega prava iz leta 1983 v nasprotju s prejšnjim iz leta 1917 ne omenja prostozidarjev. Javnih nasprotovanj med katoliško cerkvijo in prostozidarstvom v zadnjem obdobju v glavnem ni.
